Kdaj bodo smeli gasilci pomagati na motorjih?

LJUBLJANA – »Na slovenskih avtocestah zgori povprečno šest tovornih vozil na leto in več osebnih,« ugotavlja Mitja Vilar iz študentskega servisa Študent, d. o. o., in opozarja: »Najbolj kruto pa je, ko morajo v zmečkanem vozilu ujeti ponesrečenci neskončno dolgo čakati na pomoč.«

Spomnimo se samo večnega tarnanja nad vozniki, ki so ob avtocestnih nesrečah ujeti v kolone, naj sprostijo pas za vožnjo reševalnih in gasilskih vozil. Skozi nastale prometne čepe se reševalci zanesljivo lahko najhitreje prebijejo do ponesrečencev z motornimi kolesi.

Reševalec na motorju prispe na kraj nesreče vsaj pol hitreje kot drugi z vozilom na štirih kolesih. Ker pa ni opremljen niti za gašenje niti za reševanje v kletki iz zverižene pločevine ujetega ponesrečenca, mora čakati na prihod gasilcev s tovornjaki. Toda Vilar je že pred mnogo leti predlagal pristojnim službam, da bi uvedli gasilce na motorjih z ustrezno opremo, ki bi jim omogočila, da bi lahko sami takoj ukrepali še pred prihodom kolegov s tovornjaki: »Žal se ni zgodilo nič. Pojasnili so le, da tega pač ne omogočajo obstoječi evropski predpisi.«

Komu je mar za hitro reševanje življenj ponesrečencev? So prava ovira res predpisi ali vendarle uradniki, ki se nanje sklicujejo v svoji ležernosti, da ne bi ničesar spreminjali?

Birokratske planke

V letih, ki so pretekla od Vilarjevega predloga, so gasilce na motorjih, opremljene za takojšnje gašenje, uvedli Grki. Naš pobudnik grenko pripomni: »Ja, prav ti Grki, ki jim je naša vlada dala 240 milijonov pomoči in 1,3 milijarde kreditnih garancij!«

Kot razlog, zakaj ne uvedemo motorjev vsaj poskusno, se naši veleuradniki izgovarjajo tudi na to, da ni denarja. Da ga ni za reševanje človeških življenj, Vilar težko sprejme ob splošno znanem ukrepanju: »Za dokapitalizacijo NKBM je država lahko dala milijardo in za NLB skoraj štiri!«

Pred sedmimi leti je Študent, d. o. o., v Mariboru testiral prvi motor za gasilce s hidravlično opremo, pove sogovornik: »Takšno motorno kolo, a s tehničnega vidika – s seboj vozi agregat s pripadajočo opremo za gašenje, ki jo lahko gasilec namesti v desetih sekundah – slabše od našega z že vgrajeno hidravlično črpalko, je pred dvema letoma začelo izdelovati podjetje iz zahodne Evrope.«

Gasilci so z motornimi kolesi hitrejši od vseh drugih vozil pri reševanju iz vode, iz gorečih vozil in objektov, zmečkanih vozil, pri zasutju, nesrečah v gozdu, s traktorji: »Gasilec se na motorju lahko pripelje tja, kamor ne morejo ne avto, ne tovornjak, ne delovni stroj. In z ustrezno opremo premakne ali dvigne tudi zelo veliko težo. Gasilec motorist lahko med drugim reže beton in jeklo in gasi s peno.«

Slaba ocena za ministrstva

Naključje je hotelo, da so v Ljubljani vsega nekaj dni pred potresom v Nepalu spremljali prikaz reševanja v potresnih razmerah, kot sta ga zastavila inženir Jakob Perovšek iz istoimenskega orodjarstva ter podjetje za hidravliko Prit, d. o. o.: »Hidravlično črpalko je mogoče priklopiti na motor v nekaj sekundah. A ne samo te, temveč še črpalko za vodo, visokotlačno črpalko, vitel ter elektromotor agregata. Motorno kolo tako postane multifunkcijski in multimobilni stroj. Denimo pri nesrečah v gozdu pride reševalec na motorju na kraj nesreče, enako gasilec motorist. Medtem ko morajo do ponesrečenca reševalci iz reanimacijskega avtomobila z nosili pešačiti, gasilci pa svoj tovornjak parkirati kje na robu gozda.«

Da je čas zlato, kot pravi pregovor, velja še posebno tedaj, ko življenje visi na nitki: »Hiter dostop reševalcev ali gasilcev ne le zmanjšuje stopnjo poškodb, ki nastanejo po prvotni, temveč, ko gre za hude poškodbe, zmanjšuje tudi stroške nadaljnje bolnišnične obravnave. V UKC Ljubljana deluje v službi nujne medicinske pomoči dr. Primož Aplenc. Pri uvedbi motorjev za reševanje nam je bil v izjemno strokovno oporo, enako podpira uvedbo gasilcev na motorjih. Veliko zaslug, da smo v Sloveniji po devetih letih neresnega obravnavanja našega predloga na mnogo instancah, tudi uslužbencev z vrha zdravstvenega ministrstva, sploh lahko vpeljali motorje za reševanje, gre zdravstvenemu tehniku Boštjanu Polenčiču in dolgoletnemu vodji enote za nujno medicinsko pomoč v Zdravstvenem domu Adolfa Drolca v Mariboru prof. dr. Štefeku Grmecu. V Mariboru so tako reševalce na motorjih uvedli leta 2000, tri leta pozneje sta zgledu sledili še Ljubljana in Obala.«

Kmalu v Kranju

Poskusno uvedbo gasilcev na motorjih Študent, d. o. o., pripravlja v sodelovanju z Gasilsko reševalno službo v Kranju, razkriva Vilar: »Težava, ki zaznamuje naše prizadevanje, je, kako zbrati denar za nakup motorjev. Študentskemu servisu Študent, d. o. o., je takšna nabava zaradi politike ministrstva za delo dobesedno onemogočena. Prav tako ostajajo za naše predloge gluhi na obrambnem ministrstvu, upravi za zaščito in reševanje...«

Vilarja še posebno žalosti zadržanost Slovenskega zavarovalnega združenja: »Testni projekt smo poslali na enega izmed razpisov Zavarovalnice Triglav, kjer so ocenili, da je tako neperspektiven, da so mu dodeli samo 40 odstotkov točk. Novost, ki bi stroške uvedbe povrnila v nekaj mesecih z ustvarjenimi prihranki, zavarovalnici očitno ne predstavlja nič. Kateri projekti pa so za tistih 60 odstotkov boljši in zato bolj upravičeni za denarno podporo, pa niso dolžni pojasniti, ker je to poslovna skrivnost – so nam dejali.«

Je proga res lahko nedostopna?

Ob nedavni nesreči na Tolminskem, ko je vlak trčil v bager na progi, reševalci pa so težko prišli po ponesrečenca, Vilar pravi: »Če bi imeli tam gasilce in reševalce na motorjih, ranjeni strojnik bagra ne bi čakal tako zelo dolgo, da so do njega gasilci pripluli s čolnom. Gasilec in reševalec bi se z motorjem od kilometer oddaljene najbližje ceste k njemu pripeljala v komaj nekaj minutah! Potem ne bi mogli govoriti o nedostopnih predelih na železniški progi.«