Ker ni bilo denarja, je Igor sam odveslal v Beograd

Piran je mesto umetnikov, a ni bilo vedno tako. Ko se danes sprehajamo po njem in obiskujemo ateljeje ter razstavne prostore, si je težko predstavljati, da pred več kot pol stoletja marsikaterega kulturnega kotička še ni bilo. In med prvimi, ki so v Piran prinesli zasebno galerijsko-ateljejsko dejavnost, je bila leta 1970 mlada akademska slikarka in keramičarka Ljiljana oziroma Lili Blumenau Mihailovič.

Danes se le redko kdo še spomni, da je bil to atelje odprtih vrat na Ribiški ulici 10 in da je takrat 26-letna umetnica komaj dve leti pred tem diplomirala na Akademiji za uporabno umetnost v Beogradu, na oddelku za unikatno keramiko in slikarstvo, in tako začela svojo umetniško pot. Razmišljanje o njej oziroma o razumevanju svoje ustvarjalnosti je nekoč strnila v misel: »Na kreativnost gledam kot na božanski dar, za njeno realizacijo pa se mora zavzeti vsak sam.« Ta poved dobro povzema njeno umetniško pot. Ni ostala samo pri eni tehniki. Iz keramike je prehajala v slikarstvo in nazaj. Razstavlja doma in v tujini, sodelovala je na več kot sto skupinskih razstavah, na keramičarskih in steklarskih simpozijih ter likovnih kolonijah. Njena dela so prisotna v Beogradu, Ljubljani, na Dunaju, v Piranu, na Ptuju in še kje drugod.

Dve razstavi

Danes je njen ustvarjalni zemljevid razpet med Slovenijo in Srbijo. V Sloveniji ima v Velikem Brebrovniku pri Ormožu atelje in tudi Piran ostaja prostor, kamor se vrača. Prav zato je njen letošnji piranski nastop pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Ne predstavlja samo umetnice, ki še vedno ustvarja, ampak žensko, ki je v Piran prišla v času, ko v mestu še ni bilo toliko galerij. To poletje pa se je vrnila s kar dvema razstavama. Prva je bila julija v Mestni knjižnici Piran, druga pa avgusta v Apollonijevi palači. Obe umetniški doživetji sta spomnili na danes priznano srbsko-slovensko umetnico, ki v Piran še vedno rada zaide.

Tokrat je bil poudarek predvsem na slikarstvu. Njene slike so povezane z naravo, njeno lepoto in skrivnostnostjo. Piran in morje sta pri tem njeno skoraj naravno izhodišče. V delu njenega opusa se pojavljajo tudi bolj abstraktne rešitve, pri katerih se občuti prisotnost barv, ritma, svetloba in narave. Ob prikazani keramiki se je marsikdo spomnil njenega piranskega ateljeja, ki ga je imela pred 56 leti in je pomemben za razvoj poznejše piranske galerijske scene. Ustvarja sklede, skodelice, vaze, vrče, krožnike, pa tudi bolj zahtevne in izrazito umetniške predmete. Ne ostaja pa zgolj pri uporabnih predmetih. Njen opus sega do stenskih reliefov, pečnic za kamine, keramičnih ploščic in fontan. To je dediščina beograjske šole, pa tudi osebnega družinskega izročila. V njeni družini umetnost namreč teče skozi generacije.

Ugleden arhitekt

Tako se je to poletje v Piranu kar nekam nehote obudila širša zgodba o umetnici, njeni prvi piranski galeriji ter družini. Družino je namreč v štirih generacijah, ki so vsaka po svoje pustile sled v slovenski kulturni zgodovini, življenje vodilo čez velik del Evrope. Njena babica Vera Simonič Blumenau je bila slikarka, praded Franc Simonič eden najpomembnejših slovenskih bibliografov, bibliotekarjev in literarnih zgodovinarjev, ki je imel v Gornji Radgoni veliko zasebno knjižnico, Lilijin oče Igor Blumenau pa arhitekt grafik in pisec. Preseneča predvsem njegova nekdanja drzna vizija razvoja Pirana.

Življenje Lilijinega očeta je bilo nenavadno že v mladosti. Ko je leta 1928 maturiral na Ptuju, starši niso imeli dovolj denarja za njegov študij v Beogradu. Po navedbah si je zato izdelal čoln in po Dravi ter Donavi odveslal do Beograda. Med študijem se je preživljal z različnimi deli, med drugim je poučeval matematiko in delal v gradbenem podjetju. Diplomiral je leta 1934 na beograjski fakulteti za arhitekturo in tam postal ugleden arhitekt. Njegovo delo je segalo tudi na področja gradbeništva, grafike in pisanja.

Po drugi svetovni vojni je družina zaradi nacionalizacije izgubila premoženje in starši so se odločili, da Lili in njeno starejšo sestro odpeljejo v Slovenijo, k očetovi materi – slikarki Veri Simonič Blumenau. Tako je Lili del otroštva preživela pri babici v Sloveniji. Oče Igor je kasneje v Beogradu odprl projektni biro, deloval je tudi v Sloveniji in bil dolga leta tehnični direktor Gradbenega centra Slovenije.

V središču opera

Še posebno ga je zanimal Piran, ki je postal del družinskega življenja. Kot arhitekt ga je videl na svoj način in je imel zanj tudi velike načrte. Dolga leta je živel in delal v Ribiški ulici, v neposredni bližini Prvomajskega trga. Izdelal je idejno študijo prenove in razvoja mesta. Njegova vizija je bila drzna, saj je želel mesto razviti v prestolnico slovenske obale. Predstavljal si je novo ureditev severozahodne obale piranskega polotoka. Osrednje mesto bi imela opera, ob njej bi bili parki, poleg njih pa hotelski in stanovanjski objekti. Predvidel je tudi garažno hišo, ki bi bila z mestom povezana s predorom. Posebno zanimiva je bila njegova zamisel za območje pod cerkvijo sv. Jurija, kjer je predvidel sanacijo opornega zidu in ureditev arkad pod cerkvijo. Te naj ne bi bile samo tehnični ali prometni prostor, ampak bi jih uredili tako, da bi bile ljudem lažje dostopne in bi postale prostor za razmišljanje in meditacijo.

Blumenau je dolga leta živel v Piranu in ga je dobro poznal ter začutil vse tegobe, ki ga dajejo danes. Že pred desetletji je tako razmišljal o Piranu kot o mestu, ki mora rešiti prometne in prostorske težave, obenem pa dobiti nove vsebine. Hotel je spremeniti mesto, a sta stroka in država menili, da je treba Piran predvsem zaščititi. Njegov projekt je bil ocenjen za zelo drznega, zato so ga pospravili v predal. Morda pa bi bilo danes dobro spet malo pokukati vanj.

Sicer pa so na Blumenauove ponosni tudi v Velikem Brebrovniku pri Ormožu. Tam je na hiši, kjer je pri babici odraščala Lili in v kateri ustvarja, spominska plošča, posvečena Blumenauovim.