Klekljanja se je začela učiti na maminem punklju. Včasih prav, včasih narobe je premetavala lesene paličice in poskušala slediti risu papirca, zato jo je mama kmalu začela učiti.
Danes 63-letna Zdenka Trobec Milanovič je svoja otroška leta preživljala pri starih starših v škofjeloškem hribovju pod vznožjem Blegoša. Ljudje v vasi so bili v glavnem kmetje in rokodelci.
»V vasi smo vse izdelali sami, od košev, košar, škafov, peharjev, grabelj do vozov.« Izdelke so si med seboj zamenjevali, saj jih niso mogli kupiti, ker ni bilo denarja. »Kljub težkim časom smo se otroci imeli lepo. Vsako pomlad je imel vsak od nas na potočku svoj mlinček in celo zbirko piščalk iz lubja,« pripoveduje Zdenka in oči se ji zasvetijo ob teh spominih.
Tudi s klekljano čipko se je srečala doma, saj je stara mama klekljala za Zadrugo DOM. Zdenki spet misel zbeži v spomine in pripoveduje: »V dolgih zimskih večerih sem poslušala zven klekljev in njihovo udarjanje ob lesen podstavek za punkelj. Mati je le tu in tam pogledala po sobi, ali je vse v redu, in se spet prepustila tleskajočemu ritmu.«
S čim se lotimo
Potrebščine
Sukanec (lahko je bel ali barvan, lahko je bombažen, lanen ali kovinski),
papirci (papir, na katerem je narisan vzorec čipke).
Orodje
Košarica, v katero se prilega blazina v obliki valja, ki je napolnjena z žaganjem,
kleklji: v večini so po parih, največkrat se uporablja pet parov,
kolovrat za navijanje klekljev,
nerjaveče tanke bucike,
tanka kvačka,
škarje.
|
Idrijska šola
Zdenka se je izučila za računovodkinjo, si ustvarila družino in se preselila na Želodnik pri Domžalah. Za poročno darilo je dobila klekljarsko opremo in začela je znova klekljati. Obiskovala je klekljarske tečaje v Škofji Loki, ki so jih vodile učiteljice iz Čipkarske šole Idrija. Nato se je vpisala v Čipkarsko šolo za odrasle v Idriji in tako pridobila nacionalno poklicno kvalifikacijo klekljarice.
Na prte in prtičke, uhane, obeske in broške kleklja različne motive, pogosto živali in rože, tu in tam se loti sodobne slike. Njene čipke so podarili v Švico, na Hrvaško, v Kanado in celo v Avstralijo. Njene male rožice pa so odšle na svetovni klekljarski kongres na Japonsko.
Z vsem svojim znanjem, prijetnostjo in spretnimi prsti navdušuje in uči rokodelke Moravške doline, nove klekljarice v Dobu in klekljarice v društvu Čebelica Moste.
»Kar človek vzljubi v otroštvu, to ima rad vse življenje,« pravi Zdenka.
Klekljanje je prepletanje tankih niti v različnih tehnikah. Po klekljanju je pri nas najbolj prepoznavna Idrija, čeprav se kleklja tudi po drugih krajih Slovenije.
Klekljanje so v Idrijo prinesle žene rudarjev. Klekljali so tako ženske kot otroci, ki so se tako družili in pri tem še nekaj zaslužili. V Idriji je bila že več kot pred sto leti ustanovljena klekljarska šola, ki deluje še danes in tako ohranja to ljudsko umetnostno obrt.
Poznamo različne tehnike klekljanja. Najpogosteje se uporablja slepi ris, ki se vije skozi celoten vzorec in se na začetku vzorca tudi zaključi. Druge tehnike so: široki ris, sukani ris, rogljički, polpremet, ribice, pogačke, satovje, štručke, žabice, pajki …
Tudi vzorcev je več vrst. Lahko so samostojni motivi: rože, živali, košarice s cvetjem ali sadjem. Čipke najpogosteje uporabljamo kot okrasne všitke, zaključke za prte, prtičke, zavese. V zadnjem času je čipka dodatek oblekam vrhunske mode, tudi prestižni okrasek čevljem.
