Kmetje besni zaradi slabe reakcije države: »Nekdo je zaspal«

»Dostopa do uradnih podatkov nimam, ocenjujem pa, da se zadeva vseeno umirja predvsem zaradi nižjih temperatur, ki so nekako ustavile aktivnost teh mušic, ki letijo in prenašajo bolezen. Ostaja pa vprašanje, kako naprej: obstaja domneva, da okuženi ovni trajno prenašajo bolezen s semenom,« se Boris Grabrijan, rejec ovc avtohtone pasme belokranjska pramenka in bovška ovca na kmetiji Vučji ogrizek (kmetijo uspešno vodita njegov sin Izidor in njegova partnerica Manca; sicer pa je Grabrijan aktiven član v Zvezi društev rejcev drobnice Slovenije), ozira na bolezen modrikastega jezika, virusno bolezen prežvekovalcev, predvsem ovc in govedi. Letos je udarilo po Sloveniji.

Sogovornik vztraja, da država nima resnih in realnih podatkov o obsegu bolezni. »Edini resni podatek, s katerim operira, je število kadavrov, ki so jih odpeljali. Zanesljivo pa vem to, da so živali ostale tudi drugje, saj so jih našli prepozno ... In ker ni bilo česa odpeljati, so jih ljudje zagrebli. Smešno je, da je omenjene številke uporabljala celo ministrica. Še bolj nesprejemljivo pa je, ker očitno teh podatkov ne preverijo in jih take, torej nepravilne, sporočajo v Bruselj, kar potem relativizira obseg problema,« opozarja Grabrijan.

Ni mu vseeno za slovensko podeželje. FOTO: Kmetija Vučji ogrizek

Bolezen modrikastega jezika je že zelo dolgo prisotna v evropskem okolju, prihaja iz mediteranskega dela, iz Afrike. Virus prenašajo insekti, natančneje krvosesne mušice. Obstajalo naj bi že vsaj 25 različnih virusov. »Sloveniji se letos temu pač ni uspelo ogniti. Vse sosednje države so se s tem že več let ukvarjale, mi pa smo imeli do zdaj pač to srečo, da smo se ognili – nekaj je bilo naravne sreče, svoje je dodala previdnost pri uvozu živali.«

»Smešno, kako dolgo niso reagirali«

Reakcija slovenskih oblasti naj bi bila nikakršna, je podčrtal. »V bistvu je prav smešno, da toliko časa niso reagirali. Še več: celo zanikali so, zanikali problem. Tudi v času radgonskega sejma se je bolezen intenzivno širila, nihče ni reagiral, da bi omejil promet. Mi smo bili prvi, ki smo tedaj rekli, da na sejem ne gremo, saj je bilo tveganje preveliko: lahko bi bolezen dobili ali pa celo kaj nevede prinesli. Tudi pozneje je bila komunikacija ministrstva zelo skopa, komunikacija s kmeti pa skoraj nikakršna. Premalo je, da se vse to objavi na spletni strani. Kmetje smo že tako starejša populacija, ki težje uporablja moderne medijske kanale, rejci drobnice pa smo pa še malce starejši,« je nadaljeval Grabrijan.

»Da je nekdo zaspal ob modrikastem jeziku, je tudi posledica nevednosti. Pa tudi to, da smo kmetje in rejci drobnice očitno populacija, ki jo volilno slabo pokrivajo, zato ji niti ne želijo pomagati, tako preprosto bi si jaz razložil njihovo reakcijo ob pojavu bolezni. Tu je očitno še spor med Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije in ministrstvom. Ne rečem, da bi zbornica lahko kaj več naredila, vsekakor pa ni njena odgovornost slaba informiranost in še slabša komunikacija,« je dodal.

Ovčerejec Boris Grabrijan si želi veliko boljše komunikacije s pristojnimi. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda

Ko je bolezen izbruhnila, so imeli kmetje na voljo le repelente, snov, ki odvrača ali preprečuje, da bi se insekti in druge živali približale človeku ali živalim. A je tudi teh zmanjkalo. Kmetje pogledujejo v leto 2026. »Drobnico bi bilo treba čim prej pocepiti. Kot smo seznanjeni, ministrstvo načrtuje akcijo za januar, februar ... A se bojim, da jim bo takrat zmanjkalo časa. Pričakovati je, da se aprila, ko bodo višje temperature, bolezen vrne. Zato je naloga, da se pravočasno cepi in doseže imunost. Ministrstvo bi v nekih normalnih časih lahko v celoti financiralo vse take in podobne aktivnosti – torej tako cepivo kot stroške cepljenja. Ali bo res tako, bomo še videli, obljub v to smer še ni bilo. Rad bi le apeliral, naj nam končno dajo informacijo, naj se odločijo in naj nas v prihodnje bolje obveščajo. Kmetije, ki so izgubile plemenske živali, so namreč v zelo slabem stanju: takih živali se ne da kupiti, po drugi strani pa je težko ponovno investirati v osnovno čredo. Tudi zato je povsem logično, da pričakujemo določeno pomoč,« je bil jasen Grabrijan.

Na njihovi kmetiji v Beli krajini imajo nekaj več kot 250 ovac. Tudi avtohtone pasme belokranjska pramenke. »Za to pasmo je veljalo, da je odporna, a smo imeli pri posameznih rejah pogine izključno na belokranjski pramenki. Pri nas, hvala bogu, smo s pramenkami še dobro šli skozi. So pa kolegi, ki so imeli drastične izgube; tudi do 80 odstotkov. Kar je resnično hudo, tako za posameznika kot tudi za celotno pasmo,« se še kako zaveda resnosti položaja pasme belokranjska pramenka. »Populacija pod tisoč je namreč izjemno ranljiva: to se je jasno pokazalo prav v tem primeru.«