»Odmik stikov, minimaliziranje druženja, ni tragična zadeva, je le drugače, to lahko povem iz lastnih izkušenj, ker imam obolenje, ki zahteva izolacijo v času okužb. Družina bo postala zares močna celica. Če pogledam s strani znanstvene fantastike, pa se lahko vse zares ohladi, na odnose mislim – tudi na medsebojni ravni …« je sredi marca med dopisovanjem s svojo učiteljico geografije
Nino Farič zapisal 14-letni
Maks Lenart Černelč. Učiteljici se je zdelo njegovo razmišljanje v času koronavirusa tako zanimivo, da je bil celoten zapis konec marca objavljen v Časorisu, spletnem časopisu za radovedne otroke, in sicer v okviru projekta Iskanje resnice v sveti lažnih novic, ki ga sofinancira Urad vlade RS za komuniciranje.
Po nagrado v Teheran
Koronavirus je za zdaj onemogočil razstavo računalniških grafik. FOTO: Družinski arhiv
Ljubljanski devetošolec boleha za spinalno mišično atrofijo. Ker so njegove mišice slabotne, je na invalidskem vozičku in za svoje delo uporablja sodobno tehnologijo. Kot je zapisal, je v času razsajanja kakršnih koli bolezni doma, od doma se takrat tudi šola, zato ima veliko izkušenj s tem, s čimer se srečujejo današnji šolarji. A kljub obolenju, ki je za seboj potegnilo kopico še drugih zdravstvenih težav, so risanje, glasba, branje, pisanje zgodb in pesmi ter naravoslovje mantra za njegovo dušo. Neizmerno domišljijo najbolje odslikavajo njegove risbe, ki žanjejo številne uspehe. Eden takih je nagrada za avtoportret, ki jo je prejel leta 2015 na mednarodnem natečaju likovnih del pediatričnih bolnikov. Družina se je odpravila po nagrado v Teheran, kjer je Maks Lenart hkrati praznoval svoj 10. rojstni dan.
Knjigo opremil s svojimi grafikami
»Mislim, da se sedaj vedno več Slovencev zaveda resnosti situacije, povezane z virusom. Da so začeli tudi voditelji sprejemati stroge ukrepe, menim, da so primerni najstrožji ukrepi, v kolikor nam je mar za našo družbo. Sedaj se dela, kar je potrebno. Sam se obnašam odgovorno, naša družina je v samoizolaciji, več ne morem storiti. Stvari, ki jih ne moreš spremeniti ali na katere nimaš vpliva, pa tako nima pomena nositi in si s tem ustvarjati teže,« razmišlja devetošolec, ki je napisal tudi knjigo; izšla je v štirih jezikih (slovenščina, angleščina, nemščina in kitajščina) z naslovom Družina W5051. Knjiga, ki je opremljena z Maksovimi računalniškimi grafikami, je ravnokar doživela ponatis. Pripoveduje o prigodah družine, ki živi v Ljubljani, a izhaja iz vesolja. Z njo je umeščen med slovenske pisce znanstvene fantastike.
Napisal je znanstvenofantastično knjigo Družina W5051. FOTO: Družinski arhiv
V svojem zapisu glede koronavirusa razmišlja še o Zemlji, ki »morda ravna samozaščitno, morda se na tak način vzpostavlja ravnovesje v ekosistemu«; o globalizaciji, ki morda ni najboljša rešitev, o samooskrbi, o nepotrebnem kopičenju predmetov; o mrtvih v Bergamu, teorijah zarote, tehnologiji in podcenjevanju situacije. »Sedaj je jasno, da je pomembno, da imamo pester nabor znanj, da smo fleksibilni, da se lahko hitro prestrukturiramo, prilagajamo danemu okolju in dani situaciji … Morda lahko ta situacija traja več let, morda s ponovitvami, v koliko bomo znali živeti na drugačen način, se lahko obdržimo, lahko nas bo zdesetkalo in bo današnja civilizacija šla v zaton, morda za nas črn scenarij, za Zemljo in ostala bitja pa neke vrste odrešitev.«
Umiriti stresno situacijo
Predvsem pa ima, kot je zaznati iz zapisanega, velik posluh za vrstnike. »Prav tako je pred nami učenci konec šolskega leta, vem, da se lahko zamakne, ampak vseeno je slišati, da se od nas pričakuje, da se izobraževanje nadaljuje. Ni mi jasno sicer, kako točno si to politiki predstavljajo, ker menim, da potrebuješ dobro samoorganiziranost, samomotivacijo, s čim manj motnjami, kar pa trenutno za nas otroke ni realno. Menim, da je še težje za vse sošolce in ostale šolarje, za katere je to popolnoma nova situacija, kot na primer zame in druge, ki se šolamo na podoben način že dlje časa. To pomeni nov način življenja, najprej prilagajanje in umirjanje stresne situacije, nato pride na vrsto resno delo. Delo kot delo, za katero sam verjamem, da zdravi, pa mora biti sicer prisotno ves čas. Bodo pa v prednosti tisti, ki se jim bo uspelo distancirati in bodo znali izkoristiti ta čas. Ker smo ljudje čuteča bitja, bo za nas to velik izziv,« je prepričan Maks Lenart.
Slika Pravljična dežela Slovenija je krasila Googlovo domačo stran. FOTO: Družinski arhiv
Ko ga vprašam, kaj mu vse to ustvarjanje pomeni, me odpravi na kratko: »Na ta način prenašam sporočila opazovalcem in sem vesel, ko se te misli koga dotaknejo.«
Maks Lenart v svojem prostem času ustvarja na različnih področjih. Njegovi najljubši predmeti v šoli so zgodovina in naravoslovni predmeti, še posebno biologija, rad bi postal znanstvenik. Imel je že več samostojnih likovnih razstav. Njegova dela so bila predstavljena na več skupnih razstavah doma in v tujini, v kar 92 državah sveta. Javnosti je predstavil že več kot 200 ilustracij in slik. Njegova slika Pravljična dežela Slovenija je na natečaju G4D osvojila prvo nagrado in 23. januarja 2014 krasila Googlovo domačo stran. Tako je Maks do zdaj edini Slovenec, čigar risba je bila objavljena na spletnem brskalniku Google. Z risbo Stiska – upanje, Slovenija, jesen 2015, sodeluje v pobudi Moj košček za mir, kjer je tudi ambasador tega mednarodno odmevnega projekta v organizaciji ISA instituta. "Maks je tudi družbeno aktiven. Opozarja na kršenje človekovih pravic, na nedostopnost javnih objektov, tudi gimnazij v Ljubljani. Iz svojih izkušenj lahko pove, da gibalno ovirane in kronično bolne posameznike mnoge šole prikrito ali neprikrito zavračajo," je o njem še zapisala njegova ravnateljica na OŠ Majde Vrhovnik Mateja Urbančič Jelovšek.
