Ko bi jim vsaj toplota ne uhajala skozi stene

KIDRIČEVO –  Družina Malek – 42-letni oče Roman, 48-letna mama Olga ter njune hčere, 17-letna Tjaša, 15-letna Manuela in 11-letna Dodoris – živi poleg še dvanajstih strank v izjemno slabih stanovanjskih razmerah pod streho stare stavbe na Industrijskem naselju 1. Hiša je obremenjena s težko zgodovino, saj je sprva služila poveljevalnemu štabu nemškega taborišča Šterntal ter istemu namenu, a novemu gospodarju še po koncu druge svetovne vojne. Stavba s socialnimi stanovanji je zdaj v lasti občine. Hiša naj bi bila spomeniško zaščitena in že samo zato se je ne sme obnavljati. Na območju zdajšnjih hišnih vrtov, kot hrani ljudski spomin, pa so pokopavali v taborišču umrle otroke (ki so jih sem privedli s starši).

Taboriščno nasledstvo

Toda Malekovi se ne utegnejo ukvarjati z bridkostmi hišne preteklosti, saj jih povsem zaposluje skrb za vsakdanje preživetje. Prva težava je vlažno in toplotno neizolirano, s stropa celo prepišno stanovanje. Druga je denarna stiska, ki jih zareže sleherni konec meseca. Takšna je posledica popolne odvisnosti od 977 evrov vseh njihovih socialnih prejemkov skupaj z otroškimi dokladami, odkar je Roman ostal brez zaposlitve. S tem je povezano še tretje, starševsko breme. Brez avtomobila se težko odpravijo na družinski izlet, ker je zanje preprosto predrag. Eno samo, že davno poletje so si privoščili morske počitnice v Ankaranu. Za Malekove ostajajo, žal, neponovljiva izkušnja, ker novih družinski proračun preprosto ne zmore.

Roman, ki je domačin, in Olga iz bližnjega Destrnika sta skupno življenjsko pot zastavila leta 1993. On je brusil v mariborski livarni, ona stregla v gostilni. Na naslovu Industrijsko naselje 2, takoj čez cesto, v eni od barak nekdanjega taborišča, ki so jo medtem podrli za Boxmarkovo parkirišče, sta zaživela v sobici 3 krat 3 metre. Brez pralnega stroja: »Ni ga bilo kam postaviti.«

Ko je privekala prvorojenka Tjaša, je družinsko zdravnico skrbelo, da ne bi v tistem obupno vlažnem stanovanjcu staknila astme. Dobra dva meseca pred rojstvom Manuele so Malekovi – tudi na zdravničino priporočilo – dobili stanovanje v »štabu«: »Malo večje je bilo, sestavljeno iz sobe in kuhinje ter straniščem na hodniku, pa brez kopalnice.«

Toplota 
preprosto izpuhti

Ko se je rodila še Dodoris, jim je starejša soseda, ki je odhajala v dom starejših občanov na Teznem v Mariboru, predlagala, da prevzamejo še njeno stanovanje: »To sva morala urejati na stanovanjskem podjetju in občini, Zlatko Štuhec je po ogledu prikimal. Z 80 kvadratnimi metri, tudi s kopalnico, je stanovanje prostorsko sicer ustrezno, a žal polno pomanjkljivosti.« Osrednja je energetska potratnost: »Prostori so razporejeni v obliki črke U med zunanjo hišno steno in neogrevanim notranjim hodnikom. Dokler ni občina kot lastnica pred leti zamenjala preperelih oken, smo pri dveh zakurjenih pečeh zmrzovali – v bundah!« Radiatorjev zaradi spomeniške zaščite niti postaviti ne smejo. Veliko toplote preprosto izpuhti skozi špranjasti leseni strop: »Bi položili vsaj tervol, pa ne gre niti to.« Kurijo na dva štedilnika, postavljena na dveh koncih. Pa drugega ne kurijo več: »Šamotna opeka je razpokala in se podrla, se ne da več popraviti. Potreben bo novi. Še dobro, da letos ni hude zime.« Ogrevanje na drva je, povedo poznavalci, najcenejše: »Odkar za nabiranje suhljadi v kidričevskih gozdovih ne izdajajo več dovolilnic, moramo drva kupiti. Sedem klafter smo pokurili lansko zimo, zasebniku smo za klaftro plačali 250 evrov. Pa pomnožite. Preveč za nas, že brez tega stroška komaj shajamo.«

Bolezni, bridke spremljevalke

Leta 2003, prav ko so se vselili, je bil za povrh Roman še ob službo: »Na bolniško sem moral zaradi vnetja trebušne slinavke, saj me takega zasebnik, ki me je zaposlil v Talumu, ni več potreboval.« Odtlej so Malekovi brez lastnega zaslužka. Že prej Olga, dobro desetletje tudi Roman, zaradi bolezni skoraj ne more več resno računati na zaposlitev: »Olga trpi za luskavico, jaz sem pred tremi leti moral spet v bolnišnico zaradi trebušne slinavke. Na tabletah sem. Pa križ me daje, da lahko dvignem največ 10 kilogramov.« Morda zaradi šibkega socialnega stanja so bolezni posegle že tudi po Malekovih dekletih: »Manuela je bila po hudih bolečinah, ki ji niti spati niso pustile, operirana na hrbtenici. Oproščena je telovadbe, plavati ter kolesariti ne sme, kaj šele da bi kot druga mladina rolkala ali kotalkala. Z operacijo se ji je ošibila sposobnost koncentracije, kar se ji je odrazilo na njenem spremljanju pouka, tako da od četrtega razreda obiskuje OŠ dr. Ljudevita Pivka na Ptuju za otroke z motnjo.« Dodoris, ki je prve zdravniške posege prestala že takoj po rojstvu zaradi premalo sladkorja v krvi, se večkrat pritožuje nad glavoboli.

Tjaša, ki obiskuje srednjo biotehniško šolo na Ptuju, je imela padavične napade, ki so po predlanski operaciji povsem izginili. Vsaj ta skrb je odpadla. Prej jo je oče večkrat na poteh spremljal, da bi ji bil med morebitnim napadom pri roki. Tjaša je kot najstarejša tudi tista, ki si je med počitnicami poiskala delo.

Sanje o boljšem jutri

Družina Malek hrepeni po vsaj malo boljšem stanovanju: »V blokovskem bi za centralno kurjavo porabili manj kot v tem za drva!« Dokler pa se jim sanje še ne izpolnijo, bi bili poleg drv veseli nove oziroma še uporabne peči, kakšne novejše postelje ali omare (vse, kar imajo lesenega, trohni zaradi plesni, zraven pa še obleke), nekaj kuhinjskih elementov, televizorja in bojlerja, saj je obstoječi tik pred tem, da bo ugasnil. Obleke bi razveselile dekleta. Če jim lahko kaj od tega podarite, sporočite v uredništvo, da vas bomo povezali z Malekovimi iz Kidričevega.

Zatakne se pri drveh

Pridni so Malekovi, tega nihče ne more zanikati. Da so otroci lepo vzgojeni in marljivi, smo se lahko prepričali tudi ob našem obisku. Lepo je videti tolikšno skladje otrok s starši, kot vlada med njimi. Pomagajo si po najboljših močeh in pazijo na vsak evro. S skromnimi prejemki manj kot 200 evrov na mesec na osebo se bolj ali manj prebijejo. Zelenjavo si na vrtu pridelajo sami, v krizi potrkajo pri Rdečem križu. Le pozimi si morajo denar izposojati zaradi drv. Če bi jim lahko vsaj delno prispevali zanje, bi lažje zadihali. Ali pa če bi jim drva, denimo tista, ki jih je oklestil žled tudi okoli Kidričevega, lahko kdo podaril. Roman bi poskrbel, da bi jih spravil do doma. Sedem klafter smo pokurili lansko zimo, za eno smo plačali 250 evrov. Pa pomnožite. Preveč za nas, že brez tega stroška komaj shajamo.