Spomin na kočevski rudnik rjavega premoga, ki je bil gibalo razvoja teh krajev, od leta 2006 vsako leto obudijo ob Dnevu rudarjev, ko se v muzeju zberejo nekdanji zaposleni in njihovi svojci. V prvi vrsti obujajo spomine. »Ko smo začeli v muzeju organizirati srečanje ob dnevu rudarjev, se nas je zbralo okoli 100 rudarjev in njihovih svojcev,« je razložila Vesna Jerbič Perko, direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje, ki ni pozabila omeniti legendarne, zdaj že pokojne Metke Fink, ene redkih žensk rudark, ki pa je med kolegi uživala izjemno spoštovanje.
Letos se je v prijetno hladnih muzejskih prostorih zbralo kakšnih 30 ljudi, ki jih je Vesna Jerbič Perko popeljala po novi interaktivni razstavi Sledi premoga, ki pripoveduje o 170-letni zgodovini kočevskega rudnika rjavega premoga. »Ko je zatulila sirena, smo vsi pustili, kar smo takrat delali, in stekli k rudniku. Vedeli smo, da se je nekaj zgodilo. Lahko se je ponesrečil moj oče, morda sosed ali pa znanec. Saj smo se vsi med seboj poznali in bili smo taka povezana skupnost,« je delček življenja v rudarski koloniji opisala Mateja Šterk.
Dnevni kop kočevskega rudnika leta 1957 FOTO: Hrani Pokrajinski muzej Kočevje
Nova interaktivna razstava Sledi premoga, ki pripoveduje o 170-letni zgodovini kočevskega rudnika, je bila za vse zanimiva. FOTO: Simona Fajfar
Ljubica Klun, ki se je prej pisala Podreberšak, si je z veseljem ogledala fotografije in na eni od njih našla svojega očeta Draga, ki je bil zaposlen v rudniku, obenem pa je bil predsednik kina v Šalki vasi pa predsednik godbe in krajevne skupnosti. »Imeli smo knjižnico in sploh bogato družabno življenje,« se je spomnila razigrane in vesele mladosti. Otroci so, med drugim, imeli bazen, ki so jim ga naredili iz velikega steklenjaka, tako da so se tja hodili kopat iz vse kolonije. Pravzaprav so imeli tam kar nekakšen športni park, saj so bila poleg tudi druga športna igrišča. Niti sprevodi dedka Mraza niso bili kar tako, saj so si organizatorji izposodili kostume iz ljubljanskega gledališča.
Rudnik rjavega premoga Kočevje, ki je deloval med letoma 1803 in 1978, je pomembno pripomogel k razvoju teh krajev. Kočevje je namreč prvo slovensko mesto, ki je leta 1896 dobilo javno elektriko. Elektrika, ki so jo prebivalcem dobavljali iz rudnika, ni več zadoščala potrebam, zato je mesto zgradilo lastno elektrarno. Kako pomemben je bil rudnik, govori tudi podatek, da je bil do leta 1965 največji industrijski obrat na Kočevskem, ki je v najboljših časih zaposloval 1200 ljudi.
Vesna Jerbič Perko z ziherco, ki so jo uporabljali za protokolarne namene, tudi ob pogrebih rudarjev, in zbiratelj Milan Šterk s karbidovko, s katero so rudarji delali v jami, preden so dobili baterijske luči. FOTO: Simona Fajfar
Stane Špelko je v rudniku delal v 60. letih prejšnjega stoletja: »Ko sem začel delati v rudniku, sem imel manj kot 16 let, zato sem delal na izvozu iz jame. Ko sem dopolnil 18 let, sem šel v jamo.« Ko so rudnik zapirali, je odšel v Nemčijo, pred tem pa je za kratek čas delal tudi v rudniku Kanižarica: »Tam me je presenetilo, kako je bilo veliko slabše poskrbljeno za varnost kot v jami v Kočevju.«
Ljubica Klun je na razstavi odkrila fotografijo svojega očeta Draga. FOTO: Simona Fajfar
Franci Vrhovšek je bil kot električar zaposlen v rudniku od leta 1950 do leta 1971: »Stroji v jami so morali biti dvakrat zaščiteni, tako da v jami ni bilo isker, zaradi katerih bi lahko prišlo do eksplozije.« V jami, kjer je bila vedno prisotna nevarnost metana, je bilo malo velikih nesreč, sta se spominjala rudarja. Je pa Franci Vrhovšek doživel, da je njegovega kolega zalilo blato in je umrl: »Tam okrog leta 1966 je bilo, ko je zatulila sirena in smo bežali iz jame. Sem stekel ven, on pa ne, se je raje prijel za štempelj, to je podporni steber. A seveda se ni mogel na tak način ubraniti pred silo narave …«
Stebri in podgane
Vesna Jerbič Perko, ki je že leta 2006 pripravila razstavo o kočevskem rudniku, poudari, da so imeli rudarji raje lesene podporne stebre kot kovinske: »Leseni podporni stebri so cvilili in škripali, rudarji pa so že z udarjanjem po njih vedeli, ali držijo in je za rudarje varno. S kovinskimi stebri, s katerimi so zamenjali lesene, pa niso vedeli, kaj in kako. Kovinski steber ni 'govoril', kaj se dogaja, ampak se je samo zrušil.«
Stane Špelko in Franci Vrhovšek sta bila zaposlena v kočevskem rudniku. FOTO: Simona Fajfar
Povsem drugačen odnos so imeli rudarji tudi do podgan, ki so bile na neki način njihove domače živali. »Nekateri so jih tudi hranili, eden pa je enkrat za hec eno podgano peljal celo na vrvici na sprehod po jami,« se je enega od zabavnejših dogodkov spomnil Franci Vrhovšek, ki je še dodal, da to prijateljstvo s podganami ni bilo kar tako: »Vsi smo vedeli, da če iz jame bežijo podgane, moramo tudi mi čim prej ven.« Danes se v Kočevju zdi, kot da rudnika nikoli ni bilo. Edini pomnik je Rudniško jezero, ki mu nekateri pravijo Kočevsko jezero, a domačini ponosno vztrajajo pri imenu Rudniško jezero. »Da se vsaj tako ve, da je bil v Kočevju rudnik,« so sklenili tudi na srečanju v muzeju. Jezero je namreč nastalo v jami nekdanjega dnevnega kopa, kjer je bila 35 metrov globoka jama. Zdaj je polna vode in vodnega življa – v njem živijo celo potočni raki, ki so kazalnik kakovosti vode – ter ljudi, ki, če niso iz teh krajev, niti ne slutijo, kako pestra je bila tu zgodovina.
