OB ZAČETKU ŠOLSKEGA LETA

Državna sekretarka Mojca Škrinjar ostro nad tradicijo fazaniranja: »Od kod ta navada? Sramota!« (FOTO)

V Mariboru je dekle zaradi napada s sprejem izgubilo zavest, policija pa je obravnavala tudi metanje jajc in moke ter poškodovanje pročelja.

FOTO: Blaž Samec

A. G.

2. 9. 2026 | 11:10

2. 9. 2026 | 11:11

8:42

A+A-

Prvi šolski dan je tudi letos zaznamovala dobro znana podoba popisanih, pobarvanih in s spreji poškropljenih dijakov prvih letnikov. Fazaniranje je pri nas že dolgo del začetka srednješolskega življenja, vendar se vsako leto znova pojavi vprašanje, ali gre še za neškodljiv obred sprejema novincev ali pa lahko hitro preraste v pritisk, poniževanje in nasilje. Kot smo v Slovenskih novicah poročali, je bilo dogajanje še posebej burno v središču Maribora. Policisti so bili okoli poldneva obveščeni, da so mladostniki metali moko in jajca ter umazali trgovsko izložbo. V enem primeru so s spreji poškodovali pročelje stavbe. Ena mladostnica, ki so jo napadli s sprejem, je zaradi izgube zavesti potrebovala zdravniško pomoč.

Policisti so dijake, ki so bili fazaniranja deležni proti svoji volji, pozvali, naj dogodek prijavijo. Policija je napovedala preverjanje okoliščin in ugotavljanje morebitnih elementov prekrškov oziroma kaznivih dejanj.

FOTO: Blaž Samec

»Čemu to služi?«

Na dogajanje se je na družbenem omrežju X odzvala tudi državna sekretarka na ministrstvu, pristojna za področje douniverzitetnega izobraževanja in mladine, Mojca Škrinjar. Odgovorila je na objavo uporabnika oziroma profila Zate Slovenija, ki je zapisal, da je »krst dijakov« vsako leto bolj nasilen ter da so nekoč metali predvsem jajca in moko, danes pa se uničuje vse, kar pride na pot, ogroženo pa je tudi zdravje.

Škrinjar je ob tem zapisala: »Čemu to služi??? Kakšno sporočilo 'fazaniranje' prinaša? Od kod ta navada??? Sramota.« Njena objava odpira tudi širše vprašanje o tem, kakšno sporočilo takšni rituali pravzaprav pošiljajo novim dijakom. Če je namen sprejema v srednješolsko skupnost ustvarjanje pripadnosti, je težko govoriti o istem namenu, kadar so pri tem prisotni prisila, poniževanje ali nevarno vedenje.

Ko »saj je samo šala« ni dovolj

Fazaniranje samo po sebi ni nujno nasilje. Težava nastane pri vprašanju, ali ima novinec možnost, da sodelovanje zavrne, in kaj se zgodi, če reče ne. Prav prostovoljnost je bila ena ključnih točk letošnjega opozorila Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Na inštitutu so pred začetkom šolskega leta poudarili, da je lahko fazaniranje del tradicije, vendar mora ostati varno in spoštljivo. Opozorili so na alkohol in druge psihoaktivne snovi, nevarne dejavnosti, možnost padcev in poškodb, popisovanje teles z neprimernimi snovmi, slačenje, spolne namige in dotikanje, poniževanje, žaljenje ter snemanje in objavljanje posnetkov brez soglasja.

Posebej so izpostavili tudi pritisk skupine. Sporočilo je bilo jasno: če nekdo ne želi sodelovati, mu tega ni treba. Tradicija ne more biti opravičilo za ravnanje, zaradi katerega se posameznik počuti ogroženega, ponižanega ali prisiljenega.

FOTO: Blaž Samec

Oglasil se je bralec Slovenskih novic: »Moja hči ni bila nič posprejana«

V uredništvo Slovenskih novic se je oglasil bralec, katerega hči je letos fazanka na Škofijski klasični gimnaziji. Povedal je, da sama ni bila deležna posprejanja ali čečkanja po telesu.

»Ne vem, koliko je kaj prisile in koliko mazohizma ... Moja hči ni bila nič posprejana in počečkana. Je rekla, da tega pač ni želela in da tisti, ki so to hoteli, so točno vedeli, kam iti – na Čopovo ulico v Ljubljani med 11. in 13. uro,« je zapisal.

Njegova izkušnja ponuja nekoliko drugačen pogled na dogajanje. Njegova hči se je fazaniranju izognila, ker se zanj ni odločila, po njegovih besedah pa so tisti, ki so takšno početje želeli, vedeli, kje ga lahko pričakujejo.

Raziskava: skoraj polovica jih ni sodelovala prostovoljno

O tem, kako novinci doživljajo fazaniranje, sta raziskovali psihologinji dr. Sonja Pečjak in dr. Tina Pirc z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Njuna raziskava je bila objavljena leta 2020 in je ena redkih slovenskih raziskav, ki se je pojavu fazaniranja posvetila neposredno. V raziskavi je sodelovalo 79 dijakov novincev, ki so bili aktivno vključeni v neuradno fazaniranje kot tarče. Kar 43 odstotkov jih je povedalo, da so sodelovali pod prisilo. 28 odstotkov jih je doživelo hujše oblike fazaniranja, pri katerih so bili prisotni elementi medvrstniškega nasilja oziroma nasilnega fazaniranja.

FOTO: Blaž Samec

Pomembno je poudariti, da gre za rezultate raziskave iz leta 2020 in ne za podatke o letošnjih dogodkih. Raziskava pa kaže, da dilema, ki se je odprla tudi letos, ni nova. Raziskovalki sta se posvetili tudi dijakom, ki fazaniranje izvajajo. Med četrtošolci v njunem vzorcu je bilo 25,4 odstotka fazanerjev, med njimi pa jih je 60 odstotkov fazaniranje izvajalo že dve ali tri leta. To pomeni, da lahko pri delu dijakov ne gre zgolj za enkraten dogodek ob začetku šolskega leta, temveč se vloga fazanerja ponavlja in utrjuje.

Ko skupina določa, kaj je »normalno«

Pri fazaniranju ne gre le za odnos med tistim, ki dejanje izvaja, in tistim, ki ga doživlja. Pomembno vlogo ima tudi skupina. Mladostnik, ki šele vstopa v novo šolsko okolje, si želi pripadati in se vključiti med vrstnike. Zato odločitev, ali bo pri fazaniranju sodeloval, ni vedno tako preprosta, kot se morda zdi odraslemu opazovalcu. Če pri tem sodelujejo vsi okoli njega, lahko zavrnitev pomeni strah pred posmehom, izključitvijo ali tem, da bo označen kot nekdo, ki se ne zna zabavati. V takšnem okolju lahko posameznik pristane tudi na ravnanja, ki jih sicer ne bi izbral sam.

Prav zato je pri fazaniranju pomembno pogledati tudi širšo skupinsko dinamiko. Če določeno ravnanje postane v skupini nekaj običajnega, se lahko meja sprejemljivega postopoma premika. Kar bi bilo za posameznika ponižujoče ali nesprejemljivo, lahko v skupini postane predstavljeno kot šala, tradicija ali način vključevanja novih članov. Pri tem se ponovno pokaže pomen prostovoljnosti. Če novinec ve, da lahko sodelovanje zavrne brez posledic, je njegov položaj drugačen, kot če bi se moral zaradi pritiska vrstnikov podrediti pravilom skupine.

FOTO: Blaž Samec

Od črke F do sprejev po obrazu

Tudi način fazaniranja se je skozi leta spreminjal. Od preprostega zapisa velike črke F na roko je prišlo do precej bolj agresivnega popisovanja, barvanja in škropljenja. Letos so bili dijaki ponekod poškropljeni tudi po obrazu. Prav pri uporabi različnih sprejev se pojavi še zdravstveno vprašanje. Vsi izdelki namreč niso namenjeni uporabi na koži, zato lahko pride do poškodb kože, pri vdihavanju hlapov pa tudi do drugih zdravstvenih težav.

FOTO: Blaž Samec

NIJZ je v eni od svojih raziskav ugotavljal tudi razširjenost popisovanja teles prvošolcev. Na vprašalnik je odgovorilo 118 srednjih šol, popisovanje prvošolcev pa so potrdili na skoraj dveh tretjinah sodelujočih šol.

Od kod izhaja fazaniranje?

Fazaniranje oziroma različne oblike iniciacije novincev imajo daljšo zgodovino in niso značilne le za slovenske srednje šole. Podobne rituale sprejemanja novih članov poznajo različne skupnosti, med drugim študentska in vojaška okolja. Namen takšnih obredov je bil praviloma označiti prehod posameznika v novo skupino in ustvariti občutek pripadnosti.

Sčasoma pa so se pri nekaterih oblikah iniciacije pojavili tudi pritiski, poniževanje in nevarni izzivi. Zato se je v strokovni literaturi uveljavil pojem hazing, ki označuje različne oblike iniciacijskega ravnanja, pri katerih se od novinca zahteva sodelovanje, pogosto pod pritiskom skupine.

Slovensko fazaniranje je po svoji obliki povezano predvsem s prihodom dijakov prvih letnikov v srednje šole. Starejši dijaki jih označujejo, popisujejo ali na druge načine vključujejo v šolsko skupnost. Meja med neškodljivim obredom dobrodošlice in nasilnim ravnanjem pa je jasna: ko novinec nima možnosti zavrnitve ali je zaradi »tradicije« izpostavljen poniževanju, nevarnosti ali prisili, ne gre več zgolj za zabavo.

Spremljajte Slovenske novice kot prednostni vir na Googlu