KOČEVJE – Kaj imajo skupnega petrolejka, polhovka in lenta miss Gottschee? To so trije od 21 predmetov, ki v Knjižnici Kočevje v okviru razstave Vitrine spomina pripovedujejo zanimive zgodbe o Kočevski oziroma ljudeh, ki so nekoč živeli na tem območju ali pa živijo še danes.
»Velikokrat slišim, da na Kočevskem nimamo zgodovine in identitete, vendar sem prepričana, da je nasprotno: ljudska kultura je tu bogata in raznolika,« pravi Anja Moric, doktorica politologije, ki je zaradi posebne kočevske zgodovine začela študirati tudi etnologijo.
Pred enim letom je ustanovila zavod Putscherle, center za raziskovanje, kulturo in ohranjanje kulturne dediščine. Ime zavoda je povezano z etnografsko posebnostjo Kočevske, saj je putscherle manjši sodček za vodo. »Tako kot danes nosimo s seboj stekleničko vode, so to počeli Kočevarji s putscherlom,« pravi Anja Moric, ki se je kot ena prvih odločila za nekoliko drugačen pristop h kočevski zgodovini in je na razstavi skupaj predstavila prebivalce s tega območja nekoč in danes. Razlog za to je preprost, pravi: »S tem prostorom smo povezani vsi, nekdanji in zdajšnji prebivalci. Vse to je del naše identitete, je del nas.«
Kočevarščina v Ameriki
K sodelovanju je povabila 21 ljudi, ki so izbrali sebi ljube predmete in jih skupaj z zgodbami posodili za razstavo. Izbor predmetov je poljuben, a – morda prav zato – kaže raznolikost življenja na Kočevskem nekoč, danes in tudi v razseljenih kočevarskih skupnostih v Avstriji in Ameriki. Od tam je prišel tudi kočevarsko-angleški slovar iz leta 1984, ki ga je napisala Marta Hutter. Namenjen je Američanom, potomcem Kočevarjev, ki se želijo naučiti kočevarščine, narečja, ki so ga nekoč govorili na Kočevskem.
Čez lužo je pripotovala tudi lenta miss Gotschee, pravi sogovornica: »Miss Gottchee je novonastala tradicija, ki ima osnovno poslanstvo v tem, da spominja na Kočevsko.« Nekoč so bili ti izbori bolj razširjeni, danes pa so se ohranil še v Kanadi in New Yorku, vendar je lepotne ideale zamenjala praktičnost oziroma je miss Gotschee postala častna funkcija.
Zelo redka je stara kočevarska noša, ki so jo za razstavo posodili lastniki iz Celovca. Poleg otroške noše je razstavljena ženska bela obleka, ki je v resnici poročna obleka gospe iz Starega Loga, ki je potem, ko so se v začetku druge svetovne vojne Kočevarji množično izselili, živela v Celovcu. »Zanimivo je, da sta zgornji in spodnji, plisiran del obleke prišita tako, da ju zaradi pranja ni bilo težko razparati in spet sešiti,« pravi Anja Moric.
Razstava pa ni zanimiva le zaradi posebnosti, kot je že omenjena lenta ali poročna obleka, saj opozori tudi na dejavnosti, s katerimi se na Kočevskem ukvarjajo že od nekdaj. »Tak primer je izdelovanje polhovk, kap iz polhov, ki je ena od dejavnosti, ki so jo prevzeli tudi novi naseljenci na Kočevskem,« pravi Anja Moric, ki to tradicijo predstavlja s Francem in Frančiško Merhar.
Škarje za kredit
Razširjene in uporabne med starimi in novimi prebivalci Kočevske so zagotovo tudi krojaške škarje in aluminijaste vilice, ki predstavljajo čas po vojni. Stane in Iva Anzeljc sta tako kot množica priseljencev prišla na Kočevsko z Blok. Pri selitvi so jima pomagali sorodniki: Ivina mama jima je dala dve aluminijasti žlici in dvoje vilic, zajemalko ter star jušnik, Stane pa je od sestrične odkupil star Pfaffov šivalni stroj in škarje. Potem je kot izučen krojač po službi šival, da bi čim prej odplačala kredit za hišo. »Moja stara mama je še zdaj za žvrkljanje jajc uporabljala stare in obrabljene aluminijaste vilice,« pravi sogovornica, ki doda: »Ti povojni časi pomanjkanja so ljudi zaznamovali.«
Spet drugo zgodbo pa pripoveduje petrolejka, ki jo je za razstavo izbral Jožef Emil Krese iz Dolge vasi. Ob njej sta s staro mamo brala, tudi še nekaj mesecev po tem, ko so leta 1956 v hišo dobili elektriko, saj se nista mogla navaditi na svetlobo električne svetilke.
»Zame niso pomembne stvari, saj bi tu lahko bili razstavljeni drugi predmeti. Pomembne so zgodbe, pomembni so ljudje,« pravi Anja Moric, ki Kočevske ne vidi le skozi neverjetno zgodovino, gozd ali medvede, ampak opozarja na velikokrat prezrte zgodbe: »Ti kraji so pomembni zaradi ljudi.«
