Kokoška rešila Renato (84), sama pa poginila: »Razumela me je kot človek«

Ko smo prišli na obisk, nas je 84-letna Renata Rostohar iz Križ v občini Brežice z nasmehom pričakala kar pri vratih. »Že nestrpno sem vas čakala,« nas je pozdravila 84-letna ženica, ki se zaradi bolečin v kolenih in hrbtenici pri hoji opira na hojco ali palice. Ker si močno želi družbe, jo razveseli vsak, ki se ustavi pri njej ali si vzame trenutek za pogovor. Njeno življenje je bistveno lažje od obsežne dobrodelne akcije, v kateri so združili moči prostovoljci, Krajevna skupnost Križe in gasilci. Vsem je iskreno hvaležna, kljub temu pa ji ob pešajočem zdravju življenje najbolj greni osamljenost – v dom starejših občanov namreč noče, saj si želi ostati v svojem domu. 

»Živeli smo v revščini. Bila sem edinka; starša nista bila nikoli zaposlena, preživljali smo se s kmetijo. Vedno smo imeli tri ali štiri glave govedi in kakšnega prašiča,« nam je povedala gospa Renata. »Obiskovala sem osnovno šolo v Pečicah, do koder sem imela uro hoda. En razred sem morala celo izpustiti zaradi dela na kmetiji. Najtežje je bilo pozimi, ko sem pešačila v šolo po snegu, ki ga je bilo včasih tudi do pasu. V razredu smo se premočeni stiskali okoli gašperčka, a pogosto se je iz njega le kadilo, ker drva niso hotela zagoreti.«

Po požaru še slabše

Leta 1985 ji je umrla mama, nekaj let zatem pa še oče, ki je bil po zlomu kolka invalid. Hudo preizkušnjo je družina doživela že 1981., v noči na 23. februar. »Še dobro se spomnim. Okoli pol enih zjutraj je zagorelo. Slišala sem pokanje stropa, in ko sem šla pogledat, kaj se dogaja, je bilo podstrešje že v ognju. Snega je bilo tisti čas do kolen, hišo pa sem zapustila le v halji in škornjih. Po požaru so od doma ostale le štiri stene,« se spominja dogodkov pred 45 leti. Na vprašanje, ali so gasilci rešili kaj opreme, je pojasnila, da takrat niso imeli telefona, hiša pa leži na samem v kotanji pod cesto in je z nje ni videti, zato požara ni nihče opazil.

Po nesreči so vaščani, prijatelji in gasilci stopili skupaj in dom vsaj za silo uredili, njen oče je najel tudi posojilo. Kljub temu je hiša ostala slabo obnovljena, zato so vanjo brez težav vdirale celo miši in podgane. »Po očetovi smrti sem živela v čisti revščini. Hodila sem delat k drugim, da sem dobila vsaj en obrok na dan,« se spominja s tresočim se glasom. Danes prejema približno 400 evrov socialne pomoči, a ne tarna: »Moram biti zadovoljna, nekako preživim. Veliko mi pomeni tudi pomoč sosedov in prijateljev, ki mi občasno kaj prinesejo.« Do lanskega leta je živela v izjemno težkih razmerah. Okoli hiše in v njej se je kopičila navlaka, ki bi jo bilo treba že zdavnaj zavreči, dokler se ni začela obsežna dobrodelna akcija. »Jože iz Centra za socialno delo Brežice je večkrat prišel k meni in se resnično zavzel zame,« je povedala Renata. CSD in Eko sklad sta ji tako priskrbela novo fasado, streho in okna.

Ko so bila dela končana, je Renata poklicala na CSD in prosila za organizacijo odvoza odpadkov, ki da so jih za sabo pustili delavci, saj sama ni zmogla pospravljati. Na poziv se je odzvala le podjetnica Nikita Blatnik iz Brežic. A ko je ta videla, v kako nemogočih razmerah gospa živi, ni niti pomislila, da bi storitev zaračunala, ampak se je odločila za akcijo.

Poziv prek Facebooka

Nikita se je odločila ljudi pozvati na pomoč prek družbenih omrežij in z letaki. V pozivu na Facebooku je med drugim zapisala: »Dragi dobri ljudje, obračam se na vas s prošnjo za pomoč starejši občanki iz občine Brežice, ki se je znašla v stiski. Pričakala me je prijazna ženička, ki zaradi starosti in zdravja zelo težko hodi. Vesela je bila družbe, obenem pa se je sramežljivo opravičevala za nered. Živi zelo skromno, preživlja se s socialno pomočjo, ob sebi ima le eno kokoško in nima nikogar, ki bi ji pomagal. V hiši – v letu 2025 – nima stranišča ne tuša, tla so gola betonska plošča, spi na starem kavču, v kotu pa ima le štedilnik. Kljub temu se je ponudila, da bo čiščenje plačala, a vemo, da to ni mogoče. Zato ji pomagajmo prostovoljno.«

Na poziv so se odzvali številni prostovoljci, gasilci PGD Križe ter delavci Komunale, ki so odpeljali dve traktorski prikolici smeti in Renati pripravili drva za zimo. Prostovoljci so poskrbeli tudi za hrano in pijačo.

Nikita je z Renato tudi po akciji ostala v stikih ter ji med drugim pomagala pri jemanju zdravil za srce. »Nekega dne se mi ni oglasila na telefon. Kar en slab občutek sem imela, zato sem se zapeljala do nje. Takrat je padla in odpeljala sem jo v brežiško bolnišnico, kjer je ostala dober mesec,« je povedala brežiška podjetnica, ki je čas, ko je bila Renata v bolnišnici, izkoristila za organizacijo nadaljevanja akcije: lokalni podjetniki so uredili tla, stene, kopalnico, elektriko, vodovod ter namestili novo kuhinjo. Renata se je tako vrnila v popolnoma prenovljen dom. Čeprav občasno potarna, da bi kakšno staro stvar vseeno obdržala, prostovoljci, ki so čistili njen dom, potrjujejo, da v dolgoletni navlaki ni bilo več uporabnih predmetov.

Pred obnovo je z njo v hiši živela tudi kokoška, ki jo je Renata klicala Muca. »Razumela me je kot človek. Ko sem junija padla, je skočila podme, da bi me obvarovala. Mene je rešila, sama pa je umrla,« s solzami v očeh pove Renata, medtem ko k sebi stiska njeno fotografijo.

Renata je iz srca hvaležna vsem, ki so ji prenovili dom, pa seveda tudi sosedom ter prijateljicam, ki jo peljejo po nakupih ali k maši. Največ pa ji pomeni tisti čas, ki si ga ljudje vzamejo za pogovor – saj je prav samota tista, ki najbolj boli. Da je tako, je pritrdila tudi sekretarka Območne organizacije Rdečega križa Brežice Metka Jarkovič, saj Renati občasno na pomoč priskočijo tudi z Rdečega križa: »Kljub stiski najbolj potrebuje in pogreša obisk ter pogovor. Ja, osamljenost je pri njej največji problem.«