Konec privilegijev: javni uslužbenci končno pod enakim nadzorom kot zasebni sektor

Absentizem je kronična težava našega sistema, koliko natanko je zlorabe bolniške odsotnosti, pa ni mogoče natančno oceniti. Nadzor nad bolniškim staležem se vse pogosteje izvaja in pokaže izredno iznajdljivost posameznikov – bile pa so tudi anomalije v sistemu oziroma nezainteresiranost države, da bi nadzor okrepila. Ko gre bolniška odsotnost v breme ZZZS, imajo sami pooblaščene laične kontrolorje, vse pogosteje pa tudi organizacije in podjetja najemajo detektive za zbiranje informacij. Tako so že marsikoga zalotili, da je med bolniško prekopaval vrt ali odšel na rekreacijo, največji talenti pa so tisti, ki se v času odsotnosti z dela iz zdravstvenih razlogov s svojimi aktivnostmi v naravi pohvalijo celo na družbenih omrežjih, denimo Facebooku ali Instagramu. A je do pred kratkim obstajala velika razlika pri nadzoru javnih uslužbencev in tistih v zasebnem sektorju. Naj se sliši še tako nenavadno: v javnem sektorju je moral vodja zaposlenega po zakonu opozoriti, da bodo nad njegovo bolniško izvedli nadzor.

Z uveljavitvijo noveliranega zakona o javnih uslužbencih se v slovenski javni upravi začenja novo obdobje na področju delovnopravne discipline. Ključna novost, ki jo prinaša zakonodaja, je dokončna izenačitev javnih uslužbencev z zaposlenimi v zasebnem sektorju glede nadzora nad morebitnimi zlorabami bolniškega dopusta in povračil stroškov prevoza na delo. Dolgoletna praksa, ki je javni sektor postavljala v privilegiran in pogosto nedotakljiv položaj, se s tem umika strožjim pravilom igre, ki predstojnikom omogočajo učinkovitejše ukrepanje ob sumu nepravilnosti. Osrednja sprememba se skriva v 34. členu zakona, ki predstojnikom organov podeljuje neposredno pooblastilo za odreditev nadzora, če razpolagajo z informacijami o domnevnih zlorabah. Bistveni premik od prejšnje ureditve je odprava obveznosti predhodnega opozarjanja uslužbenca o načrtovanem nadzoru. Bernarda Škrabar Damnjanović, detektivka in direktorica Inštituta za varnost in strateške raziskave, opozarja, da je bil nadzor v javnem sektorju do zdaj zgolj formalen in v praksi skoraj neizvedljiv. Nova zakonska podlaga po njenih besedah odpravlja sistemsko neučinkovitost in vzpostavlja temelje za dejansko preverjanje stanja na terenu.

Kljub jasnim zakonskim okvirjem strokovnjaki opozarjajo, da odgovornost za izvajanje nadzora zdaj v celoti prehaja na vodstva posameznih organov. Zakon predstojnikom namreč omogoča sklenitev pogodb z licenciranimi detektivskimi agencijami, kar pomeni, da uspeh nove ureditve ne bo odvisen od sistema kot abstrakcije, temveč od pripravljenosti vodilnih kadrov za soočanje z nepravilnostmi. Vprašanje, ki po mnenju sogovornice ostaja odprto v političnih in upravnih krogih, je predvsem to, ali bodo nove možnosti v praksi zaživele ali pa bodo zaradi strahu pred konflikti in političnimi pritiski ostale neizkoriščene.

Poudariti velja, da namen strožjega nadzora ni kriminalizacija tistih, ki so dejansko zboleli, saj se preiskave ne izvajajo naključno, temveč le ob konkretnih indicih o kršitvah. Večina zaposlenih v obeh sektorjih bolniško odsotnost koristi upravičeno, zato je po mnenju Škrabar Damnjanovićeve izenačitev pravil ključna za verodostojnost celotnega sistema. Odstranitev posameznikov, ki zlorabljajo bolniške odsotnosti ali goljufajo pri potnih stroških, ni le vprašanje finančne discipline, temveč nujen korak k pravičnejšemu delovnemu okolju, kjer za vse veljajo enaki standardi.

Detektiv je pooblaščen, da zbere in dokumentira zlorabe in jih v obliki poročila posreduje naročniku oziroma delodajalcu. FOTO: Andreypopov/Getty Images