Konj naj čaka travo

Če začnemo pašo, pa naj bodo to konji, govedo ali katerakoli druga rastlinojeda žival, dovolj zgodaj, ko trava še ni velika in se živali ne morejo zlahka najesti do sitega, bodo še vedno rade zauživale seno in ne bo težav s kolikami in driskami.

Prebavila naj se prilagodijo

V prebavilih vsake živalske vrste poteka tudi nekaj mikrobne prebave. Žival vso zimo uživa seno, se pravi suhi zimski obrok, in razvijejo se mikroorganizmi, ki ga prebavljajo. Tistih, ki prebavljajo svežo travo, pa ostane le za vzorec. In takoj ko dobijo priložnost, ko torej žival zaužije nekaj trave, se začnejo s polno močjo razmnoževati. Potrebna sta vsaj dva tedna, da dosežejo zadovoljivo kapaciteto, in toliko časa naj bi tudi trajalo privajanje na nov obrok, ki bo v celoti sestavljen samo iz sveže trave, se pravi paše. Če je trava, ko živali spomladi prvič spustimo na pašnik, že velika, se napasejo do sitega. Potem nočejo ali ne morejo več zauživati suhe krme. In ker prebavila niso prilagojena, se pojavijo driske, kolike in v najslabšem primeru, na srečo zelo redko, tudi smrt.

Nevarnost pljučnice

Živali moramo na pašo prilagajati postopno iz več razlogov. Če so pozimi zaprte v toplem in neprezračenem hlevu, so verjetno že zamenjale dlako, zato niso optimalno prilagojene na dokaj hladne zgodnjepomladne noči. Če bi jih spustili iz toplega hleva na hladen pašnik, kjer še ni trave, bi bilo sicer prebavilom ugodeno, vendar se rado zgodi, da pride val slabega vremena in bomo imeli primere pljučnic.

Postopno je treba žival prilagajati na pašo tudi takrat, ko je iz kakršnega koli drugega razloga nismo pravočasno spustili na pašnik in je trava že velika. V tem primeru je vreme najbrž že bolj ugodno, vendar je postopno privajanje nujno zaradi prebavil.

Prvi dan jih spustimo na pašnik za eno uro. Večino časa bodo tako ali tako porabile za ogledovanje ograde, za ponovno vzpostavitev hierarhije in za sprostitev odvečne energije. Naslednji dan naj bodo tam prav tako eno uro, saj bodo ta čas že skoraj v celoti porabile za pašo. Naslednja dva tedna pa podaljšujemo čas za eno uro na dan in vzporedno s tem manjšamo obrok v hlevu. Zimski obrok naj bo še vedno dovolj velik. Naj nam živali same narekujejo, za koliko ga zmanjšamo, preprosto glede na to, koliko bodo pojedle. Po približno štirinajstih dneh bodo v obeh primerih pripravljene na celodnevno pašo.

Menjamo čredinke

Za živali je torej najboljša dovolj zgodnja paša, vendar ima ta tudi slabosti. Ker je v hlevu zimski obrok trajal vsaj štiri mesece, bodo vse živali rade mulile travo, tudi če je še nikjer ni. In tako se počasi uničuje travna ruša, saj predvsem konji in drobnica, ki lahko grizejo zelo nizko, tako poškodujejo koreninice, da rastlina odmre. Če začnemo pasti zelo zgodaj, ko je ruša še zelo nizka, moramo paziti, da imamo dovolj velike površine in da čredinke* dovolj pogosto menjamo, lahko tudi vsak dan.

Najboljša zimska paša

Če so živali na prostem tudi pozimi, so prilagojene na spremenljivo vreme in temperaturna nihanja letnih časov. Tako na pomlad zelo verjetno ne bo težav z zdravjem. Zaradi vremena ni potrebno postopno privajanje na pašo pa tudi prebavila so precej bolje prilagojena, saj žival vso zimo išče ostanke trave in jih prebavlja.

* čredínka -e ž

Agr. ograjen del na pašniku: predeliti pašnik na čredinke; možnosti pašnega gospodarjenja in oblikovanja čredink na kmečkih gospodarstvih.

Čredinka je prostor znotraj pašnika, ki je ločen z začasno, lahko tudi stalno ograjo. Pašnik razdelimo na več čredink zato, da lahko živali kontrolirano zadržujemo na določenem delu pašnika toliko časa, kolikor je treba. Tako dosežemo, da ta prostor dovolj popasejo, hkrati pa se ruša na drugem delu obnovi.