
Lepotci. Foto: arhiv

Njegovi največji strasti: The Rolling Stones in oldtajmerji. Foto: arhiv

Slavko Franca na moto guzziju. Foto: arhiv



Muzejček svojih vozil je uredil v kamniti hišici iz pristnega istrskega kamna, prostora je za dva avtomobila in motorček moto guzzi letnik 1946, mercedes pa ima prostor v garaži. V zbirki ima mercedez benza 220, letnik 1952, moč motorja 85 KM, fiata 1100 B, letnik 1950, moč motorja 24 KM, in fiat balillo 508 3M, moč motorja 18 KM.
»Ljubezen do avtomobilov in motorjev imam očitno od rojstva, spominjam se, da sem kot šestletni fantiček na smetišču pred hišo sosedov, ki so odšli v Trst, našel zanimive tablice z registracijo STT, kar so kratice za Svobodni tržaški teritorij,« pojasnjuje Slavko Franca, ki je največji del življenja, polnih 40 let, preživel na morju, bil je upravitelj ladijskega stroja.
Kup železja »Ko mi je voznik vlečne službe pred hišo pripeljal kup železja – fiat balillo –, je pripomnil: 'Ne razumem, prevoz tega železja stane več, kot je sploh vredno,'« pripoveduje Franca. »Čez nekaj let sem ga srečal na bencinski črpalki, in ko je videl, kako sem uredil balillo, ni mogel verjeti svojim očem.« |
Motor v dar
»Guzzija, letnik 1946, sem dobil od prijatelja Romana Fikfaka. Nemudoma sem ga razstavil na prafaktorje in dal pobarvati, demontiranih delov je bilo za nekaj zabojev. Potem ga nisem znal sestaviti nazaj. Ko sem odšel na ladjo, mi ga je sestavil prav Roman Fikfak, legenda motošporta, veliki ljubitelj starodobnikov, doma iz Portoroža,« pripoveduje Franca, ki se je zatem osredotočil na štirikolesnike. »Najprej sem od prijatelja kupil fiata 1100 B, bil je v res slabem stanju, motor sem restavriral sam, drugo je bilo delo kleparjev. Zatem sem kupil balillo, ta je bila en sam kup železja. No, tega sem potem naredil čisto sam – karoserijo in motor. Manjkajoče dele sem kupoval po italijanskih sejmih za starodobnike. Zadnji je prišel k hiši mercedes. Tudi ta motor sem sam restavriral, dele sem kupoval v Nemčiji, prek katalogov. Karoserija je bila sicer v odličnem stanju.«
Vsi avtomobili so registrirani za pet oseb in po prevoženih kilometrih še vedno pravi mladeniči: po generalki na motorjih jih imajo balilla, po letu 1964 je Franca njegov prvi lastnik, 6000, fiat 1100 B 2000, mercedes pa 1000. »Balilla doseže 70 km/h, fiat 100, mercedes pa 130. Guzzi lovi hitrosti do 50 km/h. Zadnje čase se vozim samo po obali, prej sem se po vsej Sloveniji pa do Reke in Vidma,« nadaljuje upokojeni pomorščak.
Dostopni nadomestni deli
Zakaj ravno ti avtomobili? »Za Fiatove avtomobile ni problema za rezervne dele, sejmi so vsako leto na več lokacijah po Italiji, prav tako za znamko Mercedes-Benz, nadomestne dele z lahkoto kupiš v Nemčiji.« Vrednost teh treh avtomobilov je, ocenjuje Slavko, približno 40.000 evrov: »Cene starodobnikov so močno padle, tudi kupujejo se zelo malo.«
Franca je zmagovalec več mednarodnih relijev, osvajal je tudi druga in tretja mesta v Italiji, na Hrvaškem, v Sloveniji. S prstom pokaže na police v kamniti hišici, ki se kar šibijo pod težo pokalov in priznanj, tudi za najlepši avto tekmovanja, za najstarejši tekmovalni avto ter laskavi naziv državnega prvaka relija leta 1999 za predvojne starodobnike. Osvojil ga je z vinsko rdečo balillo.
Z različnima tablicama »Nekoč sem šel v Trst, karabinjerji na meji so me vprašali, kako da imam različni tablici. Na prednjem blatniku sem imel oznako Koper, zadaj pa STT, pozabil sem jo dati dol in namestiti slovensko. Karabinjer pokliče šefa in se nekaj pogovarjata, nakar mi reče: 'Eno tablico moraš pokriti, drugače ne greš čez mejo.' Sem pokril koprsko in šel s tablico STT in zvezdo dalje,« se ob spominih nasmehne Slavko Franca. |