V teh pomladnih dneh, ko se verniki in drugi kristjani pripravljajo na najpomembnejši krščanski praznik, mineva 80 let, odkar so v vasi Očeslavci, ki je znana po znameniti očeslavski slatini, domačine terorizirali kozaki.
V vasi, ki ima danes okoli 180 prebivalcev, je namreč tedaj padlo sedem vaščanov, tudi partizan Jovo Jurkovič, ki so ga kozaki ustrelili pri Thotovem mlinu. Imena vseh sedmih žrtev nosi tudi spomenik, ki stoji ob kapelskem pokopališču. Med njimi je Feliks Pihler, rojen 1919., ki so ga kozaki ubili kot dezerterja iz nemške vojske prav na cvetno nedeljo, pred 80 leti je bila ta 25. marca.
Znani mizar Franček je tudi velik ljubitelj živali, zlasti ptic. FOTO: Oste Bakal
O tragediji in trpljenju ljudi iz Očeslavcev smo se pogovarjali s 76-letnim Francem Pelclom, njegovim bližnjim sorodnikom. Franček, kot ga poznajo mnogi, je z ženo Marto dlje živel v sosednji Avstriji, a sta si pred osamosvojitvijo Slovenije dom in mizarsko obratovalnico ustvarila v Okoslavcih na vinorodnih kapelskih hribčkih. Njegovi unikatni mizarski izdelki krasijo številne domove po Sloveniji in tujini, a Franček ni znan samo iz mizarskih voda, temveč je izjemno družaben človek, zlasti med planinci in pohodniki ter ljubitelji živali in narave. Niti v pokoju nikoli ne počiva, saj z izkušnjami še vedno svetuje in pomaga v mizarski obratovalnici, ki jo zdaj vodi njegov sin, pomaga pa tudi vnuk. Ima pa več časa, da z ženo obišče planine in se odpravi na izlet.
Kozaki sejali strah
Frančkova želja je bila, da bi javnost malo več izvedela o moriji pred osmimi desetletji, ki so jo zagrešili kozaki in drugi pomagači takrat že znanega poraženca v najhujši moriji v zgodovini človeštva. Ker pa se je Franček rodil po 2. svetovni vojni, nam je prenašal spomine svoje babice Jožefe Pihler in mame Helene, s katerima se je pogosto pogovarjal o dogodkih na tisto cvetno nedeljo.
Feliks spredaj sedi ob mami. FOTO: Osebni arhiv Francija Pelcla
7 vaščanov je takrat padlo.
Pripoved, ki sledi, izhaja iz pričevanja babice, ki je bila po Frančkovih besedah izjemno umna ženska: »Bilo je na začetku leta 1945, ko so v te kraje prišli kozaki ter po vasi sejali strah med prebivalci. Vsako hišo so preiskali, da bi odkrili partizane. Pri tem so brutalno pretepali odrasle prebivalce, da bi izsilili izdajo.« V vas pa so prihajali tudi partizani, o teh mu je Jožefa povedala zanimivo zgodbo. »Bila je jesen leta 1944. Ko smo ročno potrgali koruzo, smo zvečer opravili ličkanje. Ob velikem kupu koruznih storžev smo iz desk pripravili zasilne klopi in sede lupili storže. Olupljeno koruzo smo, po večini povezano v štiri storže, obesili, da se je na zraku posušila. Na ličkanje smo povabili vaškega muzikanta, ki je na koncu poskrbel, da smo zaplesali. Ljudje so bili veliko časa v vojni in so se hoteli poveseliti.«
Feliksa (levo) so odpeljali v avstrijsko Radgono s konjsko vprego, a je namesto v Rusiji končal v Mariboru. FOTO: Osebni arhiv Francija Pelcla
Vsako hišo so preiskali, da bi odkrili partizane, pri tem so brutalno pretepali.
Ko so bili pri koncu ličkanja, so se nenadoma odprla vrata velike lope, na njih se je pojavila partizanka z brzostrelko in dejala, da bo namesto harmonike, če ne bodo poslušali apela partizanov, zapela mašin'ca. Čeprav so že imeli vse pospravljeno in pripravljeno za ples, so partizani dali povelje, naj postavijo klopi nazaj. Dejali so, da Angleži, Američani in Rusi že napredujejo, tako da se obeta konec druge svetovne vojne. Povedali so še, da bo naslednje ličkanje koruze potekalo v svobodi. »Sedaj pa lahko zapoje harmonika,« so veleli na koncu in vsi so zaplesali. Po prvi zaigrani melodiji so partizani odšli, ličkarjem pa zabičali, naj molčijo o njihovem obisku. Če jih bodo izdali, bodo kozaki uničili celo vas in prebivalce pomorili, so jih posvarili.
Frančkova posebna soba hrani veliko spominov. FOTO: Ludvik Kramberger
Ko so ljudje nosili presmece k žegnu, so se razširile novice, da so kozaki nekoga ustrelili.
Mama, ali me ne poznaš?
Med tistimi, ki so ličkali koruzo, je bil tudi nemški vojak Feliks Pihler, ki je bil na dopustu. Takrat se je, tako je povedala Jožefa Pihler, njegova mačeha, seznanil s partizani, ki so izvajali apel, kakor ostali prebivalci Očeslavcev. Feliks je bil kakor številni slovenski fantje nasilno mobiliziran v nemško vojsko. Ko je bil na fronti v Rusiji, je jeseni 1944 dobil dopust. Ob vrnitvi se je s težkim srcem javil v kasarni Mikl v avstrijski Radgoni, od koder se je z vlakom peljal nazaj v Rusijo. V Radgono - Radkersburg se je peljal s konjsko vprego, ki jo je vodila njegova sestra Helena Pihler.
Franček Pelcl je ponosen na svoje prednike. FOTO: Ludvik Kramberger
Od Radgone do Dunaja je bilo strogo preverjanje prisotnosti vojakov, ki so bili na vlaku, od Dunaja naprej pa preverjanja ni bilo več. Tako je Feliks na prvi postaji izstopil in se skril v podvozje vagona vlaka, ki je bil namenjen v Maribor, od tod pa se je podal v Očeslavce, kjer se je skrival pred takratno nemško oblastjo. Hrano so mu nosili na skrivna mesta, pod mostove, a so mu jo pogosto pojedle lisice in druge zveri, zato so ga kasneje hranile zaupne družine. Ko je prišel iz Maribora domov, se je napotil v klet Pihlerjevih na Očeslavskem Vrhu. Tam je bila njegova mačeha Jožefa, ki jo je klical mama, a ga ni spoznala in se ga je ustrašila. »Mama, ali me ne poznaš,« se je oglasil Feliks in jo prosil, naj mu pusti ključe kleti, kjer bi se lahko skril pred kozaki.
Ti so ga res iskali v vasi, ob tem pa so mučili prebivalce. Nekega dne so ga prestregli, ko mu je mama k znancem prinesla hrano. Med aretacijo mu je uspelo pobegniti, a čeprav je bila noč, je bilo preveč kozakov, da bi jim lahko ušel. Bežal je v smeri Noričke slatine, a so ga zadeli streli. Bilo je v noči na cvetno nedeljo. Ko so ljudje nosili presmece k žegnu, so se razširile novice, da so kozaki nekoga ustrelili. Jožefa je s hčerko Heleno odhitela pogledat, ali je bil to Feliks. Ko sta mu odstrli srajco, sta videli veliko luknjo od strelov, da bi lahko vanjo potisnili štiri prste, krvi pa nikjer. Zbežali sta, da ju ne bi kdo videl. In že so prišli kozaki ter Feliksa verjetno tam pokopali. Ko je šel njegov oče na žandarmerijo v Radence vprašat, ali ga lahko pokopljejo, so mu dejali: »Svinje se pokopljejo, kjer poginejo.« Vseeno so ga po vojni prekopali in mu namenili grob na kapelskem pokopališču.
