Kozliček obožuje bukove gozdove: modro sivi lepotec je eden najbolj ogroženih gozdnih hroščev pri nas

V Sloveniji premoremo enega najlepših hroščev v Evropi. Ker gre za bioindikatorsko vrsto, je njegova prisotnost znak dobro ohranjenih gozdnih ekosistemov in zadostne količine starega lesa.

Ta hrošč se imenuje alpski kozliček. Če bomo imeli v tem času srečo in ga opazili, bo to pomenilo, da gozd ni preveč izkoriščen in da še vedno ohranja naravno strukturo.

Alpski kozliček (Rosalia alpina) je eden največjih in najlepših, a tudi izjemno redkih in zato zaščitenih hroščev pri nas. Prepoznamo ga po sivo modri barvi, s črnimi lisami na sredini, ki v dolžino merijo od dva do štiri centimetre. Črno-modri vzorec ima tudi na nogah in tipalkah, ki so dvakrat daljše od telesa. Samec ima daljše kot samica.

Alpski kozliček proizvaja zvok, ki je podoben cviljenju, z njim privablja samice. Ta po parjenju v razpoke lubja, na hlode in propadajoč les odloži jajčeca, iz katerih se nato razvijejo ličinke, ki kar od tri do štiri leta živijo v drevesu. Po tem obdobju se zabubijo, pozno spomladi se pojavijo kot odrasle žuželke.

»Alpskega kozlička ogroža predvsem pomanjkanje primernega življenjskega prostora zaradi intenzivnega gospodarjenja z gozdom. Njegovo bivalno okolje so predvsem bukovi gozdovi, kjer samica v razpoke starih in poškodovanih dreves, predvsem bukve, odlaga jajčeca v suh, propadajoč bukov les. A žal bukova drevesa ne dočakajo visoke starosti, lesa pa gospodarji ne puščajo dolgo v gozdu, zato se ličinke, ki se prehranjujejo z lesom in živijo izključno v mrtvih in odmirajočih drevesih, ne morejo do konca razviti,« je opisoval biolog in varuh narave Dušan Klenovšek, zaposlen v Javnem zavodu Kozjanski park.​ Hrošč živi predvsem v svetlih bukovih gozdovih na nadmorski višini med 600 in 1200 metri.

Le nekaj tednov

Vrsta je pri nas zavarovana z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, prav tako jo varujejo v evropskem ekološkem omrežju Natura 2000 in v sklopu Bernske konvencije.

V stoletjih so po vsej Evropi razširjene bukove gozdove izsekali in nadomestili z monokulturami iglavcev. Alpski kozliček pa se naglim spremembam gospodarjenja z gozdovi ni mogel prilagoditi in še vedno potrebuje ohranjen bukov gozd in poškodovan les, denimo, naravno odlomljena drevesa ali odmirajočo lesno maso.

Alpski kozliček je močno ogrožen, saj živi od starega bukovega lesa, tega pa skorajda ni. FOTO: Igor Modic

V gozdu ali ob gozdnem robu lahko skladiščni sveži les bukve zanj deluje kot past. Samica v ta les odloži jajčeca, vendar do nadaljnjega razvoja ne pride, saj se les v naslednjih letih uporabi v gospodarske namene ali za kurjavo. »Opazimo jih ravno v tem času, od druge polovice junija do sredine avgusta, živijo pa le od tri do šest tednov, nekje do septembra. V tem času se razmnožujejo, na koncu pa poginejo. Privablja jih vonj ranjenih dreves bukve, tudi posekanih dreves in skladovnice drv, kjer jih ob lepem sončnem vremenu tudi najlažje opazimo. Odrasel alpski kozliček se prehranjuje s pelodom, rastlinskim sokom in listjem, ličinke pa se hranijo z lesom in lubjem,« navajajo na Zavodu RS za varstvo narave.

Sicer pa so kozlički velika družina hroščev, v katero uvrščamo približno 35.000 danes znanih vrst, pri nas pa jih živi okoli 220 vrst. Med njimi je največji strigoš ali hrastov kozliček. Najbolj nezaželen je hišni kozliček, ki je najbolj znan škodljivec gradbenega lesa.