Krače, klobase in salame na dražbi

Kljub deževni nedelji se je v cerkvi Kraljice rožnega venca v Tomišlju pri Igu zbralo veliko domačinov ter vaščanov Strahomerja, Vrbljen, Bresta in Matene. Stopnice, ki vodijo k cerkvi, tudi za najstarejše niso preveč problematične, da se ne bi povzpeli do božjega hrama.

Med svetniki, ki so na Slovenskem izjemno čaščeni in cenjeni kot veliki priprošnjiki, januarja izstopa sv. Anton Puščavnik. Prav Antonu je bila posvečena minula praznična nedelja in z njo tudi priprošnje za zdravje živine. Na robu Ljubljanskega barja je namreč še vedno veliko kmetov, ki živijo od svojega pridelka na zemlji in v hlevih. Prav zato so še z večjim veseljem darovali sveže in suhe prekajene krače, klobase in salame, saj je že po tradiciji po končani maši na vrsti še licitacija teh izdelkov.

Pozabljena božja pot

Tokrat je mašo daroval Anton Košir, nekdanji tomišeljski župnik, tudi sam godovnik, ki je ob prazniku sv. Antona med drugim dejal, da bi nam moral biti svetnik s svojim vedenjem za vzor. Cerkev Kraljice rožnega venca v Tomišlju ima v stranskem oltarju tudi sv. Antona, zato se na Antonovo nedeljo vsako leto zberejo na prvem shodu v letu verni častilci vse od Bizovika do Preserja in še dlje. Tomišeljsko cerkev lahko upravičeno imenujemo stara in kar preveč pozabljena božja pot.

Antonova nedelja v čast sv. Antona Puščavnika, ki sicer goduje 17. januarja, je po številnih slovenskih krajih zagotovo nekaj posebnega. Po maši namreč, tako je bilo tudi v Tomišlju pa na Vranskem, v Mačah nad Preddvorom, v vaseh Bele krajine in še kje, namreč pripravijo licitacijo krač in drugih suhomesnih izdelkov, ki jih darujejo domačini, nato pa po izklicu najvišje cene te izdelke tudi prodajo. Nekoč so romarji darovali svinjske krače in drugo meso, ki ga je potem župnija porabila za obede delavcev pri različnih delih. Darovanje krač se je ohranilo vse do danes.

Ljudje so že od nekdaj prihajali v Tomišelj, kjer so sedanjo cerkev sezidali po letu 1720 po zgledu Marijine cerkve v ljubljanskih Križankah. »Božja pot Kraljice rožnega venca ali, kot so ji pravili prvi častilci, Marije Tolažnice sega daleč nazaj,« pravi Franci Petrič v tretjem delu knjige Duša, le pojdi z mano. »Nihče pravzaprav ne ve, kdaj in zakaj naj bi se začelo božjepotništvo na ta kraj. Valvasor jo v Slavi vojvodine Kranjske že imenuje stara božja pot. V nekem starem urbarju naj bi bilo zapisano, da je v cerkvi, ki je bila prednica današnje, viselo zelo veliko zaobljubljenih podob in spominkov. Ti so pričali o uslišanjih, ki so se tu zgodila na priprošnjo Marije Tolažnice. Najstarejša votivna slika med njimi naj bi imela letnico 1519. O tej cerkvici je v ljudskem izročilu ohranjena pripoved, da je bila večkrat obsijana z nenavadno in čudovito svetlobo. Z njo je hotel Bog pokazati, da si je sam izbral ta kraj.«

Oče meništva

Temeljni vir za njegovo življenje je življenjepis Antonovo življenje, Vita Antonii, ki ga je napisal Atanazij komaj leto po njegovi smrti. Anton se je rodil okoli leta 251 v koptski vasi Koma, v osrednjem Egiptu v premožni in krščanski družini. Pri približno 18 letih so mu umrli starši in je moral prevzeti skrb za sestro. Kmalu pa je med branjem evangelija v cerkvi zaslišal odlomek: »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj!« Te besede so ga tako nagovorile, da se je želel povsem posvetiti askezi, molitvi in pokori. Kmalu je prodal hišo in posestvo, izkupiček razdal, sestro je izročil v varstvo vernim devicam, sam pa se je umaknil v bližnjo puščavo. Za zgled so mu bili nekateri starci, ki so že živeli v samoti, čeprav Antona pogosto imenujemo oče meništva. Umikal se je vedno globlje v puščavo in menjal svoja bivališča ter potoval med ljudi.

Sv. Anton Puščavnik je pogosto upodobljen kot menih v kožuhu, s knjigo, v skušnjavah demonov ali tudi s palico, prašičem in zvončkom. Podlaga za podobe so večkrat legende, zadnja tri znamenja pa izhajajo iz srednjega veka, ko so menihi antoniti hodili po ulicah in prosili za darove, tudi koline. Tako je Anton postal zavetnik živinorejcev, pastirjev, mesarjev, proti ognju v hlevu, tudi gasilcev in proti kugi. Ko so krajani vasi iz podnožja Krima zapustili cerkev, so jih najprej povabili na pogostitev, ki so jo pripravile gospodinje, nato pa se je začela vsakoletna dražba krač in drugih mesnih izdelkov. Začeli so z najmanjšim kosom, prekajeno klobaso z izklicno ceno dva evra. »Kdo da več?« smo slišali in potem se je začelo višanje cene do končnih 10 evrov. »Deset evrov, prvič, deset evrov drugič in deset evrov tretjič, prodano!« Še nekaj klobas, salam in krač se je nabralo v kartonasti škatli, v pleteni košarici pa je počasi rasel lep kupček denarja, ki bo šel, tudi tokrat, za cerkvene potrebe. Mesne dobrote so brez težav našle kupce, ki so radodarno odpirali svoje denarnice, saj je, če nič drugega, pomemben predvsem dober namen.