Tistega, ki obišče Kartuzijo Pleterje, objame tišina, ki preveva prostor v zavetju Gorjancev, obdan z gozdovi in vinogradi. Posebna spokojnost vlada na območju kartuzije. In verjetno je prav zato, ker na območju samostana velja klavzura, vstop obiskovalcem je namreč prepovedan, življenje za obzidjem edine kartuzije v slovanski deželi toliko bolj skrivnostno.
Ko je pred več kot šestimi stoletji grof Herman II. Celjski v zavetju prostranih gozdov Dolenjske ustanovil Kartuzijo Pleterje, sta bila ena od odločilnih razlogov mir in tišina, ki je obdajala ta takrat skoraj nedotaknjen kraj ob vznožju Gorjancev. Resda je bila kartuzija slabih dvesto let kasneje ukinjena, a kartuzijani so pred dobrimi sto leti tu začeli graditi novo kartuzijo kot zatočišče, ker so jih izgnali iz Francije. S seboj so prinesli skoraj vso notranjo opremo, tudi umetniška dela, ki so zdaj razstavljena v prostorih Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.
Od starih stavb je ostala le gotska cerkev z zakristijo. Prav več kot 600 let stara cerkev je danes tudi edini prostor, kamor lahko stopi obiskovalec, a kako je videti življenje kartuzijanov, lahko spoznamo v multivizijski predstavitvi v zakristiji, v 20-minutnem filmu, ki nas popelje v njihovo življenje. Kartuzijani živijo ideal skupnosti z Bogom, a na dva različna načina, kot patri ali kot bratje. Njihova pravila pravijo, da sta poglavitna želja in cilj njihovega poklica v tihoti in samoti najti Boga ter z molitvijo prispevati nekaj dobrega za ta svet.
Dan razdeljen na delo, molitev in počitek
Na križnem hodniku kartuzije Pleterje je 14 celic, enonadstropnih hišic, obdanih z vrtom. V celicah menihi preživijo večino svojega časa. Tu molijo, študirajo, jejo in spijo, samota bratov pa je manj vezana na celico, saj z delom podpirajo samostansko skupnost. Dan kartuzijana je razdeljen na tri enake dele: osem ur molitve, osem ur dela in osem ur počitka. »Kolikor časa še ostane, lahko klepetajo, se večkrat pošalimo,« pravi Jože Simončič, vodja ekonomije Kartuzija Pleterje, d. o. o, kakor imenujejo samostansko gospodarsko podjetje. Pod blagovno znamko Pleter prodajajo darove narave, ki jih pridelajo na območju kartuzije, gre za vino, sadje, sadike sadnega drevja, med in izdelke iz medu, žganje. Tudi z gospodarsko dejavnostjo se kartuzijani vključujejo v naše življenje, kartuzija pa daje kruh devetim zunanjim zaposlenim. »Z vinsko trto imamo zasajenih šest hektarjev površin, prav toliko je sadovnjakov, imamo tudi 38 panjev čebel, kuhamo svoje žganje, še posebno zanimiva je naša pleterska hruška, saj raste in dozori v steklenici, potem jo zalijemo s hruškovim žganjem. Že 60 let je to naš prepoznavni pridelek, za pletersko grenčico pa v sadnem žganju namakamo kar 49 zelišč,« našteva Simončič, ki je ponosen tudi na gensko banko, v kateri je že 160 različnih sort jabolk in 60 različnih sort hrušk. »Gre za stare in odporne sorte. Tako pri nas na primer ne boste našli zlatega delišesa ali idareda,« se nasmehne sogovornik. Seveda je tu sadike najbolj prodajanih sort sadnega drevja mogoče tudi kupiti.
A tudi drugega dela je veliko, sploh z vzdrževanjem. Že podatek, da ima kartuzija kar tri hektarje streh, je dovolj zgovoren, postopoma jim jih je uspelo obnoviti v 15 letih, prav tako je obsežno obzidje, 2,6 kilometra je dolgo, in ker gre velik del po gozdu, so popravila pogosta. »Pod kartuzijo je tudi kilometer obokanih kanalov za odvod meteorne vode in ti kanali so se začeli rušiti, tudi to je bilo treba obnoviti. Ob močnih nalivih pred dvema letoma je voda celo zalila prostore kartuzije, saj odprtini ni uspelo sproti požirati vse meteorne vode, ki je prihrumela z Gorjancev. Voda je tekla po hodnikih prvega nadstropja,« se je ob tem spomnil Simončič in dejal, da k obnovi kliče tudi fasada.
Niso vse celice zasedene
Danes vse celice na križnem hodniku niso zasedene, je pa za vstop v samostan veliko zanimanja, sploh med tujci. Tudi sicer je druščina menihov v Pleterjah pisana, Evropa v malem, bi lahko rekli, med njimi sta le dva Slovenca, tudi Američan živi tu, prior je Madžar. »A vstop v samostan je dolgotrajen proces, ob tem pa moram izpostaviti, da tisti, ki misli, da bo z vstopom v samostan pobegnil pred težavami tega sveta, ne bo preživel v samoti. Vse težave namreč prineseš s seboj in odmev tišine jih le še okrepi. Takšni preživijo v samoti le nekaj dni, morda mesec. Tisti, ki se ne znajde v vsakdanjem življenju, se bo tu še manj. Tu ni radia, televizije, dnevnega časopisja, telefona, ure,« je našteval sogovornik. Kaj se dogaja doma in po svetu, kartuzijani izvedo enkrat na teden, s tem jih seznani prior, včasih pa kakšno pomembnejšo novico napiše tudi na oglasno desko. Tako se je tam na primer znašla tudi vest, da je bil v Ameriki za novega predsednika izvoljen Trump, kar je gotovo najbolj zanimalo ameriškega meniha, ki živi na Dolenjskem.
In kako je videti sprejem novih menihov v red? »Najprej tisti, ki izrazi željo, da bi se pridružil kartuzijanom, tu preživi en vikend. Naslednjič pride za en mesec, in če se odloči, da je našel pravo življenje zase, gre ven toliko, da uredi vse potrebno, potem vstopi v kartuzijanski red in dobi črno ogrinjalo, a pot do večnih zaobljub traja od sedem do 10 let. Po tem času se je treba dokončno odločiti, ali bo ostal tu ali ne, so pa vmes na dve leti začasne obljube. A pri tem gre za dvojno odločitev: najprej posameznikovo, ali bo nadaljeval to pot, in še odločitev skupnosti, ali ga bo sprejela medse. O tem se odloča na volitvah z belimi in črnimi fižoli. Zadnja leta je bilo kar nekaj primerov, ko so kandidati prišli do večnih obljub, a ko je bilo treba reči 'za vedno', so odnehali. Za izstop ne potrebuješ ključa, a potem noter več ne gre,« je povedal Simončič, ki je svoj ključ od vrat kartuzije kot gospodar ekonomije dobil pred 27 leti.
Kartuzija se v okolje ne vključuje le s svojo gospodarsko dejavnostjo, pač pa tudi z dobrodelnostjo. Starejši se še spominjajo, kako so ljudje še pred vojno v vrstah stali, da so tu dobili hrano. Danes kartuzija daruje dobrodelnim organizacijam. »To je tudi eno od poslanstev samostana, da del sredstev nameni pomoči potrebnim,« je izpostavil Simončič.
Jovanka obiskala kartuzijo
Nič koliko zgodbic kroži med ljudmi o skrivnostnem svetu kartuzijanov, ki je zanimiv toliko bolj, ker ga ni mogoče videti. Ena največkrat povedanih je zagotovo ta, da ženske že tako ali tako ne smejo prestopiti praga kartuzije, edina, ki pa je lahko obiskala samostan, je bila Jovanka Broz. Bilo je v začetku 70. let in na obisk Tita z delegacijo so se na Dolenjskem dobro pripravili. Tudi cesta od Šmarja do kartuzije je bila zato asfaltirana, sicer bolj na hitro, zaradi česar imajo cestarji še danes težave, pa vendarle. No, Jovanka si je kartuzijo resda ogledala od znotraj, takrat je namreč veljalo pravilo, da si lahko ob protokolarnem obisku predsednika države notranjost ogleda tudi njegova žena. »Zgodbice, da so po njenem obisku vse prostore, kjer je bila, pokropili in jih prebelili, niso resnične. Tudi to, da je bila Jovanka edina ženska znotraj klavzure, ne drži. Če namreč menih zboli in potrebuje zdravniško pomoč, bo zdravnica, če je dežurna, prišla do njega, kjer koli pač bo. Kartuzija je resda zaprta za oglede, tudi za moške obiskovalce, merilo obiska je le razlog. Torej če bo treba znotraj obzidja kaj narediti, bo moški lahko šel znotraj klavzure,« je pojasnil Simončič in dodal, da je bila kartuzija bolj odprta do leta 1984, ko so moški lahko šli do križnega hodnika, celo v knjižnico in v prazno celico, medtem ko so morale ženske čakati zunaj, a to je bilo proti pravilom kartuzijskega reda in takšna odprtost je že zamajala obstoj pleterske kartuzije.
Enkrat na teden se menihi peš odpravijo izza zidov samostana, v bližnje kraje, in ob izrednem občutku za opazovanje jim ne ostane skrita nobena podrobnost okolice. Tako je pravzaprav nastal tudi muzej na prostem, ki se razprostira na travniku pred vstopom na območje kartuzije. Ko je namreč prior Hollenstein videl, da so v Ostrogu podirali Kegljevičevo hišo, je takoj opozoril, da bi bilo treba takšno stavbo ohraniti za bodoče rodove. V muzeju je tako ujet duh preteklosti kmeta s Šentjernejskega polja, v kartuziji pa negujejo devet stoletij star red, ob prebiranju katerega lahko kaj hitro ugotovimo, da so vanj kljub starosti že takrat vtkali generalna načela danes tako opevane demokracije.
