Predmeti, ki jih odkriva slovenska arheologija, skrivajo številne mitološke zgodbe. Te pritegnejo, saj presegajo čas in prostor ter odsevajo tudi še danes veljavne temeljne vrednote človeštva.
Odpirajo namreč pogled na naše dojemanje sveta od preteklosti do danes. Premalokrat se zavedamo njihove mitološke sporočilnosti. Zato je tako zelo zanimiva razstava Dediščina in moč mitov, ki je te dni na ogled v Pomorskem muzeju v Piranu.
Kralj Matjaž živi
Le kdo ne pozna mita o spečem kralju Matjažu tam pod Peco! AVTOR: Gorazd Koščak
Nastala je v sodelovanju devetih slovenskih muzejev, Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. V vsakem muzeju so namreč po lastni presoji izbrali arheološke predmete z domačega območja, ki so povezani z miti, in prispevali povezano mitološko zgodbo. Donedavni direktor Pomorskega muzeja Franco Juri o razstavi pravi: »Obiskovalce spodbuja k razmisleku o mitih in njihovem vplivu na človeško dojemanje sveta. Mitološke zgodbe namreč presegajo zgolj zabavo in ponujajo globoke vpoglede v naše vrednote, prepričanja ter odnose do narave, bogov in družbenih norm. Z razstavnimi arheološkimi predmeti z mitološkimi zgodbami o Dionizu, Afroditi, Viktoriji, Nike, Zevsu, Hermesu, Hefajstu, Aktajonu, pa tudi o kralju Matjažu, smo želeli pripovedovati o likih, ki kljub sijajnim tehniškim dosežkom sodobnega sveta ohranjajo nespremenjeno notranjo bit.«
Razstava, kot rečeno, ne pozabi na domačo mitološko kulturno dediščino, na mit o kralju Matjažu, ki že stoletja spi pod goro Peca in se bo prebudil, ko se mu bo brada sedemkrat ovila okrog kamnite mize. Odveč je spomniti, kako je bila želja, da se speči kralj Matjaž prebudi, stoletja naš tihi spremljevalec, še zlasti pa v obdobju osamosvojitve. Sicer pa ga v Črni na Koroškem že desetletja obujajo z gradnjo snežnih gradov kralja Matjaža in njegove Alenčice ter ga oživljajo z ledeno pravljico. Seveda pa tega junaka najdemo tudi v likovnih, literarnih in drugih delih.
Franco Juri, donedavni direktor Pomorskega muzeja, kjer je na ogled razstava. FOTO: Jure Eržen
Razstava obiskovalce spodbuja k razmisleku o mitih in njihovem vplivu na človeško dojemanje sveta.
Sprejemljiva nezvestoba
Posebno pozornost pritegne rimskodobni nagrobnik s konca 1. ali začetka 2. stoletja iz Zgornje Pohance v bližini Brežic. V osrednjem delu sta upodobljeni dve ženski in ena moška figura. Napis pod portretno nišo sporoča, da je Surus, Sirov sin, dal postaviti nagrobnik za ženo, hčer in zase. V zatrepu nagrobnika je ohranjen relief sedečega dečka, ki ponuja čašo velikemu orlu. V upodobitvi prepoznamo mit o trojanskem kraljeviču Ganimedu. Obdarjen je bil z nezemeljsko lepoto, da se je vanj zaljubil sam grški bog Zevs (pri Rimljanih je bil to Jupiter). Preobražen v orla ga je ugrabil in odnesel na Olimp. Tam je Ganimed postal nesmrten in je stregel bogovom kot točaj. V stari Grčiji so mladeniči namreč stregli vino odraslim moškim, mit prikazuje odnos med odraslim moškim in mladostnikom.
Ugrabitev Evrope na čelni stranici pepelnice Enijeve grobnice v Šempetru v Savinjski dolini iz sredine 2. stoletja FOTO: Pokrajinski muzej Celje
Nezvestoba spremlja človeštvo skozi vsa zgodovinska obdobja, v antiki pa ni bila tabu oziroma je bila v določenih krogih in med bogovi celo sprejemljiva. Zgodbe o rimskih bogovih po večini izhajajo neposredno iz grške mitologije, tako je tudi Jupiter pri zapeljevanju pogosto spremenil svojo podobo. Ganimeda je ponesel na Olimp v obliki orla, Antiopo je zapeljal kot satir, Ledi se je prikazal v podobi laboda, Evropo pa je ugrabil v podobi bika. Relief zadnje ugrabitve je upodobljen na čelni stranici pepelnice Enijeve grobnice iz sredine 2. stoletja v Šempetru v Savinjski dolini.
Leta 1893 so na Zgornjem Bregu pri Ptuju odkrili vilo z mozaiki, tudi z upodobitvijo živali. Izdelan je bil med drugo polovico 3. stoletja in sredino 4. Med motivi so bršljanova vitica, ki poganja iz keliha, ptice in tiger. Gre za značilne rimske likovne podobe, ki usmerjajo gledalca k skritemu sporočilu. Motivi, kot je na primer kelih z vinsko trto, veljajo za najvidnejšo Dionizovo posebnost, tako da mozaik s podobami napeljuje na hvalnico življenja. Dionizov kult lahko po mnenju zgodovinarjev razumemo kot vabilo na zabavo, opijanjanje in čutno vznesenost, ki predstavljajo preseganje človeške narave in odpirajo pot do božanskega.
1893. so na Zgornjem Bregu pri Ptuju odkrili vilo z mozaiki.
Kovanec Aleksandrinec je bil najden v Dragonji, kovan pa je bil v Aleksandriji v Egiptu med letoma 284 in 285. FOTO: Sara Glavina
Na bronastem kovancu Konstancija II. iz 4. stoletja je spet tudi krilata Viktorija, ki sedi na krmi in drži veslo oziroma ost. FOTO: Sara Glavina
Dijakova najdba
Pomorski muzej Piran predstavlja svinčeni kipec rimske boginje Viktorije oziroma grške boginje Nike iz 1. do 2. stoletja. Po mnenju Snježane Karinja je bil verjetno del hišnega oltarja in izkopan na arheološkem najdišču v Simonovem zalivu pri Izoli. Viktorija je bila tudi posrednica med bogovi in smrtniki ter še danes simbolizira zmago. Izjemno redka in dragocena je naključna najdba kovanca aleksandrinca med regulacijo reke Dragonje. Kovan je bil v Aleksandriji v Egiptu med letoma 284 in 285. Na prednji strani je upodobljeno doprsje vladarja Karinusa, ki gleda na desno, na reverzu pa je uprizorjena boginja Nike, ki stoji obrnjena na desno, v rokah pa drži palmovo vejo in venec.
Bronasti kovanec Konstancija II. iz 4. stoletja je po naključju našel dijak Gimnazije Piran v okolici Kort na poti proti Kaštelirju. Kovan je bil v Akvileji med letoma 348 in 350. Na njem je upodobljeno doprsje cesarja v oklepu in plašču z diademom na desni. Na drugi strani sta upodobljena cesar, ki stoji na premcu galeje in z levico drži prapor, v desni roki pa globus. Tam je spet krilata Viktorija, ki sedi na krmi in drži veslo oziroma ost.
In čeprav ga omenjamo zadnjega, na razstavi privlači poglede bronasti ženski akt boginje Venere Vladimirja Štovička iz leta 1935. Tudi ona je večni mit o ženski lepoti, ljubezni, plodnosti in umetnosti, ki jo tako kot številne civilizacije v svetu mitov občudujemo še danes.
Venera je večni mit o ženski lepoti, ljubezni, plodnosti in umetnosti. FOTO: Janez Mužič
