Kralj plesne glasbe se bori z rakom

DOMŽALE – Pred 20 leti je kraljeval na slovenskih odrih z nepozabno Dejo Mušič. Bil je soustanovitelj, pevec in tekstopisec Gimme 5, skupine, ki je močno zaznamovala 90. leta prejšnjega stoletja na slovenski sceni. To so bili časi karaok, Stojana Auerja in pop-dance glasbe. Množično se je še hodilo v diskoteke in velike dvorane, didžeji so začeli postajati velike zvezde, mladina je začela rejvati.

Pesnik po duši je tudi avtor besedil Atlantide, Ko ugasnejo noči, Sledi sivih cest in tudi ene najlepših božičnih pesmi, ki jo še vedno zelo radi poslušamo prav v tem prazničnem času. Saj poznate tisto: »Ko pade noč, nihče naj ne zaspi. Ko pade noč, ves svet naj zaživi. Naj ogenj v srcih zagori, saj božič tu je, za nas, za vse ljudi.«

Roman Jug, nepogrešljivi del takratne scene, se od letošnjega septembra bori z rakom grla. In zaradi bolezni tudi s finančnimi težavami. Podobno je doletelo njegovega prijatelja Tomaža Ahačiča - Fogla. S to razliko, da je za hudo bolezen izvedel mnogo prej kot tragično preminuli tržiški slavček, ki so mu operativno odstranili grlo, jezik in obe bezgavki, zaradi česar je bil ob svoj izjemni glas. Roman po operaciji vsaj lahko govori, tudi dobre volje in optimizma mu ne manjka. »Moja hčerkica je po horoskopu rak. Nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo. In zaradi mojega malega rakca bom premagal svojega.« Tako je zapisal tri dni pred operacijo na začetku novembra na svojem profilu na facebooku.

Velik pozitivec, to je jasno že po nekaj minutah pogovora z njim, po diagnozi, ki marsikomu močno zamaje tla pod nogami, normalno živi naprej. Niti humor ga ni zapustil. »Jebiga, enkrat bomo vsi škripnili. Jaz lahko živim še trideset let, lahko pa me jutri ne bo več. Zato uživam vsak dan, vsak dan se zjutraj rodim in zvečer umrem. Tako je to.«

Noče na kemoterapijo

Začelo se je septembra, le nekaj dni po praznovanju njegovega 50. rojstnega dne. Bolelo ga je grlo in imel je težave s požiranjem, zato je šel k zdravniku. Ta mu je v prepričanju, da ima vnete mandlje, dal antibiotike. Potem ko ga »vnetje« kar ni minilo, se mu je naredila še gnojna bulica in še enkrat je šel na pregled. Takrat je le dobil napotnico za ORL in po treh specialističnih pregledih in številnih preiskavah so mu oktobra povedali, da ima raka. 
»To so mi povedali kar z enim samim stavkom, brez patetike. Jaz sem samo okamnel. Povsem stoično sem to prenesel, brez depre in podobnega,« pripoveduje in opozarja, naj ljudje vendar ob vsaki spremembi v ustni votlini gredo takoj k zdravniku in se ne pustijo odgnati z besedami, da gre za virozo ali celo za hipohondrijo. 
»Težiti moraš zdravnikom, nihče ti ne bo sam od sebe povedal za diagnozo, če ne boš vztrajen. Pa ne smeš se bati! Meni je zdravnik na ORL povedal, da včasih pridejo do njega ljudje, ki jim je rak razžrl že pol jezika, pa so oklevali z obiskom, ker so se bali.«

O zdravnikih pove le dobro, a vseeno je v teh težkih dneh pogrešal nekoliko bolj oseben odnos. In več informacij in napotkov, ki jih potrebujejo oboleli za rakom. Po operaciji 8. novembra, ko so mu odstranili tumor in 52 bezgavk, je bil kar dolgo brez vsakršne informacije o svoji bolezni. Šele iz neke brošure je izvedel za grozljive stranske učinke obsevanja in kemoterapije, ki vodijo v trajni propad zobovja in težave s požiranjem, tako da bi verjetno končal na mleti hrani in kašicah. Zaradi vsega tega se je kemoterapiji in obsevanjem odrekel. 
»Moj rak je invazivne vrste, lahko bi se razširil tudi na limfni sistem. A se za zdaj ni, menda so mi ga izrezali.«

Nikoli ne bo obupal

Njegova življenjska pot je zelo pestra. Po velikih uspehih v 90. letih je postal glasbeni producent, in sicer je prenavljal odlične stare skladbe in jih prirejal za nove izvajalce. Posebno rad je sodeloval z Nušo Derenda. A pred nekaj leti je zbolel tudi za nevropatijo, boleznijo, zaradi katere ne čuti stopal in je gibalno oviran. Včasih mu je kar nerodno hoditi po cesti, saj ljudje zagotovo mislijo, da je pod vplivom alkohola.

Zaradi bolezni je trenutno brezposeln in prejema socialno pomoč. Vendar nikoli ni jamral in tudi zdaj noče. Ker se pač ne smili samemu sebi niti se ne želi drugim. Ponosen je, ko včasih sliši po radiu kakšno svojo pesem, je pač človek, ki raje daje kot jemlje. Čeprav živi od socialne podpore, od brezdomcev vedno kupi po pet izvodov časopisa Kralji ulice, ob požaru v bloku v Domžalah je prispeval celo 50 evrov. Tudi o številnih dobrodelnih koncertih iz njegovih starih dobrih časov sam ne pove nič, ampak smo to izbrskali drugje.

Najbolj pa je ponosen na svojo hčer, ki se mu je rodila pred 26 leti, medtem ko je bil v vojski. »Od vseh mojih komadov je ona moja največja zmaga. Čeprav sem se z njeno mamo ločil, ko je bila še otrok, imava izjemno lep odnos, kar je zame velik dosežek,« se pohvali in ne pozabi povedati, da je že magistra znanosti, ki bo že drugo leto po vsej verjetnosti tudi doktorirala.

Roman je sprijaznjen z boleznijo, v slabo voljo pa ga spravlja predpis, ki od vselej zdravstveno in socialno zavarovanega, zdaj pa hudo obolelega, zahteva plačilo za mnenje komisije na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o nezmožnosti za delo, s čimer bi uveljavljal varstveni dodatek ali invalidsko upokojitev. »To ni prav, zaradi bolezni ne morem služiti denarja za življenje in od države prejemam socialno pomoč, od mene pa zahtevajo, da plačam 112,31 evra za to, da bodo v javnem zavodu ugotovili, da sem nezmožen za delo. Znesek je morda za koga smešen, vendar meni veliko pomeni, poleg tega pa gre za princip. Tako se ne dela z ljudmi!«

Kljub vsemu hudemu, kar se je nagrmadilo, obupal ne bo nikoli, zatrdi. »Življenje, kakršno sem izbral, je pomenilo ženske, alkohol in cigarete … Vsega tega se prav nič ne sramujem in ne obžalujem. A od operacije verjamem samo še v pregovor carpe diem in v dobro voljo. Ko enkrat prideš do tega, te ničesar več ni strah in začutiš, da je vse mogoče.«