Kranjska narkoscena na gledališkem odru

KRANJ – Ni skrivnost: drog(erašev) v Kranju ni težko najti. Če bi se zdajle podali na obhod tistih točk, kjer si ga kranjski narkomani poganjajo v žile, bi našli uporabljene injekcijske igle. Inzulinke ta trenutek ležijo tudi v rumenem košu pri nekdanji kurilnici, in to le lučaj od Osnovne šole Franceta Prešerna, ki je ena od večjih v Kranju. Kot krik vpijočega v puščavi je kakršno koli opozarjanje, saj smo (tudi) o tem drogeraškem gnezdu tudi na naših straneh že nekajkrat pisali. Narkomanstvo je v gorenjski metropoli očitno postalo že tako pereč in vnebovpijoč problem, da si je utrlo pot na gledališki oder. »V predstavo Mi, otroci generacije fix so vključene resnične zgodbe kranjskih narkomanov. Ta predstava je opomin Kranju in ulicam našega mesta. Je močna predstava, saj nekateri gledalci ne zdržijo do konca, mnogi pa ne morejo zadržati solz. Večina publike je šokirana, saj joka in diha z nami,« avtor in režiser Ajdin Huzejrović opiše močan odziv gledalcev, ki so si ogledali prve uprizoritve.

Po resničnih zgodbah

Z verjetno najbolj bolečo kranjsko temo se spoprijema Mladinski oder Kranj, torej skupina kulturno navdihnjenih študentov in dijakov, ki od lani tesno sodelujejo s Prešernovim gledališčem. In kako so sploh začeli razmišljati o tem, da na drzen način med gledalce spravijo narkomansko problematiko? »Lani poleti sem v mestu srečal nekdanjega sošolca z gimnazije. Že zelo zgodaj, v prvem letniku, je zabredel v droge. Ko sva se po petih letih takole srečala, je beseda nanesla na narkomanstvo in na to, kako se je poskušal iztrgati iz objema drog, a je nato spet padel nazaj v pekel. Zdaj je čist. Predstavo si je že ogledal. Ko so se prižgale luči in je s solzami v očeh prišel do mene, sem vedel, da smo na oder spravili nekaj pretresljivega,« pove Ajdin Huzejrović, ki trenutno uživa v študiju modnega oblikovanja, a potihem še vedno upa, da v bližnji prihodnosti opravi sprejemne izpite na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Ko se je sogovornik odločil, da bo na gledališki oder spravil predstavo o drogah, se je spravil k pisanju, a tekst ni šel na papir. Pa se je, skupaj z nekaterimi člani Mladinskega odra Kranj, odpravil na ulice gorenjske metropole: »V bližini avtobusne postaje, kjer je sicer znano zbirališče takih in drugačnih kranjskih zasvojencev, smo srečali Ano. Ta gospa, no, gospodična, me je prosila za cigareto. Ko sem povedal, zakaj sem tam, je bila sprva pretresena, saj skoraj ni verjela, da bi njena zgodba komu utegnila biti zanimiva. Nato smo šli na kavo, a je niti ni hotela popiti. Želela pa je povedati svojo življenjsko zgodbo in zdaj je tudi ta vključena v gledališko predstavo,« pove Ajdin Huzejrović, ki je na oder prenesel tudi delčke iz knjige Kodrlajsasti piton. V njej ozdravljeni odvisnik Marko Ješe, sicer Kranjčan, s pomočjo Branka Gradišnika opisuje zgodbe, ki jih je doživel v narkomanskem peklu, in usode svojih prijateljev s kranjskih ulic. Čeprav je – zdaj že legendarni – Kodrlajsasti piton izšel leta 2006, je po skoraj desetletju še vedno šokantno aktualen.

Dijakom v opozorilo

Poleg razgovora z narkomanko in ravnokar omenjene knjige je Ajdin Huzejrović navdih za pisanje o drogeraškem utripu Prešernovega mesta iskal še v novinarskih člankih, blogih, tujih filmih in znameniti knjigi o berlinski mladini, ki je pred več kot štirimi desetletji odraščala z drogo. Ravno po tej kultni knjigi Mi, otroci s postaje Zoo je nastal tudi naslov kranjske predstave. Dramski tekst, ki je (še en) glasni opomin mestu Kranj, nameravajo zdaj predstaviti še čim več kranjskim srednješolcem. Vprašanje pa je, ali bo ta opomin dovolj glasen, da se bodo mladini iz Prešernovega mesta dovolj odprle oči in si bodo rekli podobno, kot je knjigo Marka Ješeta komentirala njegova hčerka Maja: »Če bo kdo, ki bo prebral to knjigo, segel po drogi, je totalen idiot!«