Kranjska sivka ime vasi ponesla v svet (FOTO)

Kdor išče miren in najbolj sončen balkon nad Bohinjem, ga bo našel na Nemškem Rovtu na pobočju Jelovice, ki se iz Bohinjske Bistrice vzpenja proti Soriški planini.

Starodavna vasica, do katere se megla le redko prebije, ponuja prav neverjetne razglede na dolino in gore nad njo, vse od Bohinjskega jezera do grebena Bohinjsko-Tolminskih gora in mogočne skupine Triglava, v njej pa lahko obiskovalec še vedno začuti utrip mirnega vaškega življenja in s polnimi pljuči zadiha gorski zrak.

Cerkev svetega Ahaca je bila posvečena takrat, ko je Kolumb odkril Ameriko. FOTO: Hiša Resje

Vas s 112 prebivalci je v 13. stoletju ustanovil briksenški knez Bruno. V tistem času se je na višjih legah v okolici Selške doline, nad Baško grapo in Bohinjem dogajala tako imenovana srednjeveška kolonizacija, ko so briksenški škofje, fevdalni gospodje iz Brixna v Pustriški dolini na Južnem Tirolskem, na še neobdelana območja na ozemlju današnje Slovenije preseljevali svoje nemško govoreče prebivalce. Tako so nastale številne vasice, od Ruta do Sorice, Davče in Nemškega Rovta.

Slovenski naseljenci

A na Nemškem Rovtu (668 m) je kolonizacija potekala nekoliko drugače. Po vsej verjetnosti so bili prvi naseljenci slovenskega rodu, pridevnik nemški pa je vas dobila po fevdalnih lastnikih in zato, da so jo lažje razlikovali od Slovenskega in Laškega Ruta nižje v dolini.

Kot navaja domačin Jakob Medja, ki se je dolga leta ukvarjal z raziskovanjem zgodovine svojih prednikov, je v Nemški Rovt najprej prišla skupina prvih štirih moških, bodočih gospodarjev, ki so izkrčili gozd, uredili njive in si območje z žrebom razdelili na štiri dele. Nato so vsak na svojem zgradili svojo domačijo in prihodnje leto pripeljali svoje družine in živino ter začeli kmetovati in gospodariti.

V vasici je tudi ena najboljših gostiln v Bohinju – Resje. FOTO: Hiša Resje

Prve kmetije, iz katerih so se v naslednjih stoletjih razvile še druge, so se imenovale Šilarjeva, Kramarjeva, Medjeva in Kobalova. Priimki prvih gospodarjev razkrivajo, da so bili prej slovenskega kot nemškega rodu, sčasoma pa so se tako imenovanim gruntarjem v vasi pridružili kajžarji, ki so pogosto delali v gozdu ali na njivah pri večjih kmetih.

Danes ima vas okoli 30 hišnih številk, njeni prebivalci pa živijo v tesnem stiku z naravo, obdani s travniki, na katerih se poleti pase živina, in gozdovi Jelovice. Središče vasi je pri cerkvi sv. Ahaca, posvečeni davnega leta 1492 – istega, ko je Kolumb odkril Ameriko –, okoli nje pa se vrstijo urejene kmetije, med njimi tudi ekološke in turistične, iz katerih diši po sveži skuti in bohinjskem sirovem posebnežu mohantu.

Presihajoče jezero

Med sprehodom skozi vas pozorni obiskovalci opazimo starodavne kamnite portale in baročne freske z vrezanimi letnicami, ki govorijo zgodbe mnogih generacij. Na stari Kobalovi kmetiji, na primer, so ohranjene baročne freske z letnico 1777. Vas je ravno prav odmaknjena, da jo turistični vrvež le oplazi, zato je zanimiva za tiste, ki iščejo v naravi mir in spokojne trenutke, in ne turističnih in plačljivih atrakcij. Teh je tu bolj malo, domačini v šolo, k zdravniku, na pošto in v banko hodijo v bližnjo Bohinjsko Bistrico.

Prelepi razgledi na venec Bohinjskih gora FOTO: Peter Strgar

Posebnost kraja je tudi zanimiv naravni pojav, presihajoče jezero, po katerem lahko celo zaveslate ali se drsate. Ob obilnem deževju namreč ob robu vasi nastane 600 metrov dolgo, 200 metrov široko in celo do deset metrov globoko jezero, ki vztraja, dokler voda ne ponikne v globino in od njega ostane le mlaka.

V vzhodnem delu vasi, v zaselku Lome, se je leta 1881 rodil čebelar Jan Strgar, eden najuspešnejših slovenskih izvoznikov čebel. V prvi polovici 20. stoletja je izvažal kranjske sivke po vsem svetu – v Belgijo, na Švedsko, v Egipt, Brazilijo, ZDA, Avstralijo in na Japonsko. S svojim delom je prispeval k svetovni prepoznavnosti kranjske čebele in s tem ponesel njeno ime, pa tudi ime Bohinja, daleč čez meje Evrope.