Kresničke povedo, kje in kako je človek izgubil stik z naravo. Špela Dimič je že pred časom opravila zanimivo raziskavo z naslovom Izkušnje z naravo do dopolnjenega 12. leta starosti treh generacij. Med drugim je ugotovila, da so se časi povsem spremenili, da otroci ne piskajo več na travo in tudi kresničk ne lovijo več. Posebej je omenila prav upad izkušenj z lovljenjem kresničk. Medtem ko je kar 90 odstotkov starih staršev in staršev v otroštvu še lovilo kresničke, to danes počne mnogo manj otrok. Pri iskanju vzrokov je avtorica navedla tudi to, da je v naravi danes manj kresnic, kot jih je bilo v preteklosti.
Kjer so še ohranjeni naravni habitati, tam so zagotovo.
»Na njihovo populacijo vplivajo predvsem krčenje naravnih habitatov, svetlobno onesnaženje in uporaba pesticidov,« so v reviji Bioscience poudarili bostonski znanstveniki z Univerze Tufts, prepričani, da so te čarobne žuželke že močno ogrožene. »Zaradi izgube habitata kresnice nimajo več na razpolago možnosti za dokončanje svojega življenjskega cikla. Svetlobna onesnaženost pa je tista, ki usodno premoti njihov ritual parjenja,« je dejala biologinja Sara Lewis z omenjene univerze.
V kombinaciji z izgubo habitata in svetlobnim onesnaženjem znanstveniki kresnicam že napovedujejo tako imenovano tiho apokalipso, v katero naj bi že v kratkem vstopile. V ZDA in Kanadi namreč obstaja ocena, da je v tem trenutku že 11 odstotkov kresnic tik pred izumrtjem.
Stran od razsvetljave
Če želimo v teh dneh videti res veliko kresničk, je ključno, da izberemo topel (nad 18 °C) in miren večer brez vetra, približno uro po sončnem zahodu (med 21.30 in 23. uro), proč od močne umetne razsvetljave. Takrat se bo zgodil tudi vrhunec njihovega paritvenega obdobja. Najbolje pa bo, da se v lov za kresničkami odpravimo na eno izmed naslednjih območij:
Ljubljansko barje – travniki, mokrišča in gozdni robovi med Črno vasjo, Iškim morostom in Podpečjo sodijo med najboljša območja za opazovanje kresničk. Krakovski gozd pri Kostanjevici na Krki – vlažen nižinski gozd, kjer jih je v ugodnih večerih lahko tudi na stotine.
Dolina reke Krke – predvsem na manj osvetljenih travnikih in gozdnih robovih. Kočevski gozdovi – na jasah in ob gozdnih poteh jih je pogosto še vedno zelo veliko. Robovi gozdov ob Cerkniškem jezeru, Loški dolini – kjer je malo svetlobnega onesnaženja.
Kresnice so hrošči. Medtem ko se odrasle živali hranijo z nektarjem in pelodom, so njihove ličinke mesojede. FOTO: Abdesign/Getty Images
Le še dve packi
Med kresnicami (Lampyridae) so pri nas najpogostejše tri vrste: velika, italijanska in mala kresnica. Tomi Trilar, muzejski svetnik v Prirodoslovnem muzeju in eden najbolj znanih strokovnjakov za nevretenčarje v Sloveniji, nam je tedaj povedal, da resda še ni slišal strokovne razlage, da bi bile kresnice pred izumrtjem, je pa res, »da so tudi naša polja vse preveč intenzivirana«.
Najraje imajo vlažna okolja, kot so močvirje, barje in vlažni gozdovi. Plenijo polže, tudi tiste s hišico. In če je manj polžev, je tudi manj kresnic. »Kjer so še ohranjeni naravni habitati, tam so zagotovo,« je tedaj podčrtal Trilar. In kje bi ta hip še lahko opazovali te lesketajoče se žuželke? »Vlažni in močvirnati travniki na Ljubljanskem barju, še posebno pa tisti, ki niso preveč košeni, tam populacija kresnic zanesljivo ne upada. Kot tudi ne v določenih vinorodnih okoliših, na primer v Halozah ali Slovenskih goricah …«
40 odstotkov
žuželk je pred izumrtjem.
Sicer pa se odgovor o upadu kresnic in o njihovem možnem izumiranju gotovo skriva tudi v dejstvu, da se število žuželk vsako leto v povprečju zmanjša za 2,5 odstotka, še več, 40 odstotkom vseh žuželk že grozi izumrtje. Ne nazadnje pa se tudi Trilar še živo spominja svojih otroških dni ter dejstva, da so morali po skoraj vsakem izletu očistiti celotno avtomobilsko šipo, toliko je bilo takrat žuželk. »Danes pa na njej najdemo mogoče le še dve packi …«
Kjer so torej polži, njihova najljubša jed, vlažni in močvirnati travniki, tam lahko še vedno uživamo ob čudovitem plesu kresničk. Tam bodo samičke vsak večer splezale na travnate bilke ter na drugo rastlinje in poskušale ujeti katerega od samčkov. Če jim to ne bo uspelo, bodo okrog polnoči svoje lučke ugasnile in se spustile v kritje pri tleh. Tista samička, ki jo bo samček še pravočasno našel, bo takoj po parjenju prenehala oddajati svetlobo in začela odlagati jajčeca. Takrat bo njeno poslanstvo izpolnjeno. Po odlaganju jajčec bo namreč poginila.
Okrog polnoči svoje lučke ugasnejo in se spustijo v kritje pri tleh. FOTO: Tomosang/Getty Images
