Lahovi milijoni skriti za elitno jadralsko ekipo?

LJUBLJANA – Ustanovitelj ljubljanske skupine P&S Dean Mikolič ravno tako ni zamudil ugodnosti luksemburškega davčnega sistema. Tako je 15. februarja 2006 s partnerji ustanovil P&S East Growth Luxembourg. V registru je zapisano, da je edini lastnik P&S Consulting Slovenia. Kot zastopniki so navedeni Ljubljančan Miran Mencej, ob katerem je zapisano, da je lastnik ukrajinskega podjetja Siopt Plc Kiev in londonskega CEE Asset Managementa, ter partnerja omenjenega londonskega CEE Damjan Mendej in Vojko Odlazek, oba z naslovom v bolgarski Sofiji. Mikoličevi luksemburški ekipi se je 21. januarja 2008 pridružila še Ljubljančanka Živa Klančar, katere ime je mogoče izslediti na službenem portalu podjetja Prateor, ki se ukvarja s pravnim in poslovnim svetovanjem ter projekti, povezanimi s sistemom javnih naročil.

Luksemburške transakcije

Luksemburg je kot davčno zatočišče odkril tudi Simon Škrlj iz Vipave, in sicer 6. februarja 2002, ki s partnerji iz tujine deluje prek Calus Holdinga. V luksemburškem registru je bila 2002. vpisana tudi Aktiva Darka Horvata, a od 2005. tam ni več njegovega slovenskega naslova, temveč je naveden londonski, kensingtonski. Še ena slovenska poslovna ekipa, in to tista iz domene storitev kabelske televizije, je poiskala sedež v Luksemburgu, Slovenia Broadband Sarl, ki od 11. junija 2009 deluje kot podružnica MD Evrope Funda, registriranega na otoku Guernsey. To luksemburško podjetje je prek ljubljanskega UPC Telemacha, podjetja za širokopasovne komunikacije, prevzelo mariborski CATV in UPC Podbrežje 17. septembra 2009, nato pa še kabelsko televizijo v BiH, in sicer v Mostarju in Sarajevu junija 2010. Da bi razumeli kronologijo poslovnih transakcij Igorja Laha prek Luksemburga, je treba pokukati v register hrvaškega trgovskega sodišča v Zagrebu. Namreč, s tem ko je Ceeref širil posel v sosednjo državo, tako je tudi njegova ekipa pokazala svoje nepremičninske ambicije v Zagrebu. Iz arhiva podjetij, ki izvirajo iz Ceerefa v Ulici kralja Držislava 3 v središču hrvaške prestolnice, je razvidno vse, kar se je dogajajo v ljubljanskem središču – torej Ceerefu. Seveda, tudi uradne spremembe v luksemburškem Ceerefu so se pokazale v ustroju zagrebških podružnic.

Potek Lahovih poslovnih akrobacij pa je videti takole:

10. aprila 2007 je v Zagrebu projekt Hvar Rustica od Adriafina prevzel Ceeref Management Company iz Luksemburga, vpisan je bil tudi naslov ustanovitelja, in sicer 8308 Mamer/Capellen, Parc d‘Activites. Ustanovitelj Adriafina je bil, mimogrede, ljubljanski Megainvest, d. d., a je od 11. maja 2007 vpisan novi ustanovitelj – luksemburški Ceeref, namesto direktorja Davorja Dubokoviča iz Medvod pa Daniel Viljevac iz Ljubljane. Na trgovskem sodišču v Zagrebu se je 29. maja 2007 registriral Ceeref, d. o. o., z luksemburškim Ceerefom kot ustanoviteljem in direktorjem, Ljubljančanom Urošem Glavanom. Istega leta, 21. junija, je luksemburški Ceeref ustanovil tudi Karigador z Danielom Viljevcem kot direktorjem, dva meseca pozneje pa še Lanterna nepremičnine. Nato se je zgodila temeljna sprememba v Ceerefu, d. o.o.: 3. julija 2008 je namesto luksemburškega Ceerefa vpisan Emerging Europe Real Estate Trust Sarl. Sledila pa je še velika finančna sprememba: z odločitvijo članov družbe so 8. novembra 2008 povečali temeljni kapital Karigadorja, in sicer z 20.000 kun na 6,328.000. Pa še: 12. julija 2010 se je kot ustanovitelj Adriafina namesto luksemburškega Ceerefa vpisal zagrebški Ceeref, d. o. o., Adriafin pa se je pripojil ustanovitelju. Globalna kriza je očitno potrkala tudi na Lahova vrata, kar dokazuje odločitev 24. novembra 2010, da se za Ceeref, podjetje za trgovanje z nepremičninami, začne postopek likvidacije.

Na Hrvaško hodi le še jadrat

Neprijetno nalogo je moral opraviti Matjaž Martinčič, sicer član uprave ljubljanskega Ceerefa: v javnost je nato pricurljala novica, da se družba začasno umika od poslovnih podvigov na Hrvaškem. Tako Igor Lah s Ceerefovo ekipo poslej obiskuje Hrvaško le med jadralskimi regatami, ne več zaradi poslovnih razlogov, kot denimo med elitno tekmo Adris RC44 Cup konec septembra in začetek oktobra. Lastniške sledi in transakcije, razvidne iz zagrebškega registra, se pokažejo tudi v luksemburškem trgovskem registru, kjer pa nikjer ni mogoče zaslediti imena Igor Lah. Namreč, vse njegove lastniške pravice v Ceerefu zakrivajo podjetja, registrirana na vseh koncih sveta. Lastništvo v Luksemburgu je, denimo, zakril s švicarskim podjetjem: tako je marca 2004 vpisana lastnica Lahovega Alubera – podjetje PWS Private Wealth Services iz Züricha, katerega zastopnica je članica uprave slovenskega Ceerefa Tanja Petročnik. Zato ne preseneča, da spletno brskanje za njegovim imenom pokaže predvsem rezultate, povezane s Ceerefovo jadralsko ekipo, ki ji je tako lastnik kot tudi vodja; tako bi lahko povsem enostavno sklenili, da Lah, navdušeni jadralec, ni na čelu nekoč privatizacijskega, zdaj pa investicijskega fonda, vrednega več sto milijonov evrov, temveč elitne jadralske ekipe. No, da je Lah prepotoval, točneje preplul svet, kaže tudi izbira davčnih destinacij: Belize City, Nikozija in Tortola so sicer luke, ki jih jadralci kakor Lah obiskujejo iz strasti, ne le zaradi poslovnih podvigov.

Ceeref brez komentarja

O zapleteni tuji lastniški mreži slovenskega Ceerefa priča vpis v luksemburški register z dne 17. aprila 2008. Takrat se je v knjigo vpisal sklad Emerging Europe Real Estate Trust Sarl z Lahovim menedžerjem Janezom Štrumbljem iz Kopra, rojenim 1960., kot pooblaščeno osebo. Naj spomnim, da je ta sklad na Hrvaškem kot novi ustanovitelj potem prevzel vsa Ceerefova podjetja. Na površje je nato izplaval niz podjetij, ki jih je Lah odprl po vsem svetu, z lastniškimi strukturami in povezavami vred. Iz objavljene registracije je tako na plan pricurljala tudi shema podjetij od Antilov prek Evrope do Cipra. Tako je postalo jasno, da je luksemburška družba Aluber SA za trgovino z nepremičninami lastnica 450 delnic sklada, ki ga zastopa Corient Management Ltd., na naslovu 35 Jasmin Court, Regent Street, Belize City. Vpisano je tudipodjetje Petronas Investments Ltd. s sedežem v prvem nadstropju stavbe na aveniji Kennedy 70, Papavasilliou House v ciprski Nikoziji kot lastnik 50 delnic Emerging Europe Real Estate Trust Sarla. Pojavilo se je tudi podjetje Valon SA z glavno pisarno v Luksemburgu, na naslovu 283 Rout d‘Arlon, pa še Serena Sarl, ravno tako iz Luksemburga. Vse to se je dogajalo v Wiltzu, kar je pooblastila tamkajšnja notarka Anja Holtz. Že prej so bili v luksemburškem registru vpisani tudi večinski lastniki s Ceerefom povezanega podjetja Aluber SA: šlo je za družbo Bellytown Business Ltd., registrirano v Tortoli na Deviških otokih. V tej karibski davčni oazi je bil sedež podjetja, ki je v Luksemburgu upravljalo 3,6 milijona evrov vredni kapital Ceerefovega podjetja za poslovanje Emerging Europe Real Estate Trust Sarla.

Tako je tudi Bellytown Business Ltd. postal večinski lastnik delnic, vpisanih v Megafinu, d.d., nekoč enem najslovitejših Lahovih slovenskih podjetij. Luksemburški Aluber SA je bil edini lastnik slovenske družba MnP-F, kjer je Štrumbelj zastopal delniški paket, vreden 64 milijonov, in kjer je z Lahom sedel v nadzornem svetu tega podjetja. Štrumbelj je do marca 2008 zastopal tudi ciprski Ampelus Holding Ltd., ki je lastniško povezan z Lahom. Najprej se je ugibalo, ali je Ampelus del Lahovega imperija, a je to postalo očitno, potem ko je luksemburški Management Sarl, kar pomeni družba z omejeno odgovornostjo, 12. julija 2007 naznanil pripojitev tega podjetja iz Limassola k Emerging Europe Real Estate Trust Sarlu. Kot zastopnika sta bila ob Štrumblju takrat vpisana še Glavan in Britanec Derek Chambers. To Lahovo ciprsko podjetje je po podatkih iz luksemburškega registra od 20. julija 2006 povezano z ustanoviteljem, luksemburškim Ceerefom. Iz ljubljanskega Ceerefa so nekoč sporočili, da ne želijo komentirati poslovanja podjetja iz različnih davčnih oaz, kar so tudi označili z izrazom optimizacija poslovanja.

Strokovnjak za davčni raj

V vsakem primeru je kralj slovenske privatizacije Igor Lah odlično proučil filozofijo poslovanja v davčnih rajih. Podjetje na Britanskih Deviških otokih pa davčno zatočišče na Antilih, saj so tam tuji državljani in podjetje tako ne plačuje davka na kapitalni dobiček. Druga destinacija: Luksemburg zaradi davčnih olajšav, nižje stopnje DDV in davka na nepremičnine. Pa Ciper z najnižjo, desetodstotno stopnjo davka na kapitalni dobiček in za vsak primer še Belize, kjer so vse navedene prednosti in, seveda, tudi anonimnost. Sicer pa, zakaj bi drugim omogočili, da brskajo za denarnimi ali lastniškimi transakcijami – sploh ko govorimo o premoženju in poslih, vrednih več deset milijonov evrov!