

Lana in njen očim. FOTO: Osebni Arhiv

Lana in njen Očim. FOTO: Kaja Grozina

Lana FOTO: Osebni Arhiv

Lanine umetnine. FOTO: Osebni Arhiv

Lana kot otrok. FOTO: Osebni Arhiv

Lanina razstava. FOTO: Osebni Arhiv






Lana je stara 17 let. Med tednom živi v Ljubljani, kjer obiskuje srednjo šolo, rada slika naravo in portrete, v prihodnosti pa bi rada s svojo ustvarjalnostjo prišla čim dlje. Njeni načrti so podobni načrtom številnih vrstnikov, le da mora sama vsak dan upoštevati še bolezen, ki jo spremlja praktično vse življenje. Hidrocefalus so ji odkrili, ko je bila stara približno mesec dni. Pediatrinja je opazila povečan obseg glave, sledile so preiskave v Ljubljani, nato pa že pri mesecu in pol oziroma dveh mesecih operacija. Vstavili so ji notranjo drenažo, ki odvaja možgansko tekočino. Družina je šele nekaj dni po posegu izvedela, da je operacija uspela.
A s tem se njihova pot še zdaleč ni končala. Lana je potrebovala dolgotrajno rehabilitacijo. Hodili so v URI Soča, počasi se je učila govoriti in držati ravnotežje, njena samostojnost pa je prihajala postopoma. »Šele pri šestih, sedmih letih smo prišli do tega, da je bila toliko samostojna in da je začela govoriti cele besede,« pripoveduje njen očim. Doma so z njo vadili vsak dan. Postavljali so ji ovire, po katerih je hodila, napenjali vrv, da je vadila ravnotežje, in jo spodbujali pri vsakem novem koraku. »Res je bila pridna. Veliko smo dali skozi, da je danes samostojna,« pove. Prav med odraščanjem so pri njej opazili tudi nekaj, kar danes predstavlja enega najpomembnejših delov njenega življenja – izrazit talent za slikanje.

Bolezni pa ni mogoče povsem odmisliti. Eden najtežjih delov njenega vsakdana so hudi glavoboli in utrujenost. Ko smo jo vprašali, kaj najbolj občuti, je odgovorila zelo neposredno: »Tista bolečina je katastrofalna.« Pojasnila je, da gre predvsem za glavobole, ki so bili prisotni vsak dan. Takrat si pomaga s protibolečinskimi tabletami. Težave so vplivale tudi na šolo. »Dostikrat med poukom se nisem mogla zbrati,« pove. Njen očim pojasnjuje, da Lana pri nekaterih stvareh potrebuje več časa, da informacije predela in oblikuje odgovor. »Dosti stvari rabi, da jih procesira v možganih, da vam odgovori. To je vse povezano s tem,« pravi. Naporen šolski dan se zato pri njej pozna še močneje. Ko jo vprašamo, ali je po pouku utrujena, brez oklevanja odgovori: »Zelo.« Kljub temu pravi, da se v Ljubljani, kjer med tednom biva, počuti »odlično«.

Družina mora biti previdna tudi pri športnih dejavnostih. Udarec v glavo ali padec bi lahko predstavljal tveganje zaradi drenaže. Očim se spominja dogodka iz šole, ko jo je zadela žoga, zatem pa je doživela epileptični napad. Za Lano so do že tri operacije, družina pa si zdaj prizadeva, da bi ji omogočila še poseg v Beogradu. Z zdravniki so po besedah očima že v stiku. Družina upa, da bi ji nov sistem za uravnavanje odvajanja možganske tekočine lahko predvsem zmanjšal bolečine in olajšal vsakdanje življenje. »Ta operacija bi Lani pomagala. Tehnika napreduje. Po tem, kar smo se pogovarjali z zdravniki, bi bilo precej manj bolečin in boljše življenje,« pripoveduje njen očim. Družino najbolj skrbi, da bi nepravilno odvajanje likvorja nekoč povzročilo hujše zaplete. »To možnost smo iskali s skupnimi močmi. Zdi se nam, da je to prava pot, da punci zagotovimo boljše življenje.«



Vsi, ki bi Lani lahko kakorkoli pomagali ali bi želeli prispevati k njenemu zdravljenju in uresničevanju njenih sanj, se lahko obrnete na njeno mamo Heleno na elektronski naslov: smej.helena@gmail.com