Lastniki se menjajo, Šumi ostaja sladek

Konec 19. stoletja, natančneje leta 1876, pred 140 leti, sta zakonca Franc in Josipina Šumi (takrat kajpak nemško Schumi) odprla slaščičarsko obrt v Ljubljani na Gradišču nasproti Drame in prodajalno na Kongresnem trgu s sladkarijami. Šumi je v svoji 140-letni zgodovini preživel dve svetovni vojni, nacionalizacijo leta 1945, izgubo večine trga ob izstopu Slovenije iz Jugoslavije, bil del različnih držav in končno v samostojni Sloveniji dočakal tudi denacionalizacijo; stavbo na Gradišču, kjer so izdelovali znamenite bombone, so dobili nazaj dediči. Šumi je menjaval tudi lastnike, ko je nedavno Žito, v sklopu katerega je bil, kupila hrvaška Podravka, so lastniki postali naši južni sosedje. Bržkone se Franc in Josipina zaradi tega obračata v grobu, prav tako tudi Franc Puterle, najbolj znan direktor Žita v njegovi zgodovini, v sklopu katerega je Šumi od leta 1969.

Pomemben mejnik je bilo leto 1888, ko se je Josipina dokončno naveličala Franca, ki se je raje kot s slaščičarsko obrtjo ukvarjal z obiskovanjem šankov, kot piše v družinski kroniki, leta 2008 je izšla v knjižni obliki izpod peresa pravnukinje Josipine (pravnuka sta tudi Rado in Peter Hribar) Angelike Hribar. Ločila se je torej od Franca, kar je bilo, predvidevam, takrat nekaj nezaslišanega, 1888. prevzela obrt ter 1905. slaščičarsko obrt spremenila v tovarno kanditov in slaščičarskih izdelkov Šumi.

Šumi je najstarejša tovarna sladkih proizvodov v državah nekdanje Jugoslavije. Leta 1917 Josipina umre, tovarna pa preide v last hčere Evgenije in njenega moža Dragotina Hribarja, bančnika in lastnika tovarne Pletenina na Zaloški, ki je ni več. Leta 1936 edini lastnik tovarne postane njun sin Rado Hribar. Poleg Šumija po materi je po očetu podedoval tudi Pletenino, ki jo je pozneje prepustil mlajšemu bratu Petru, Šumi pa drugemu bratu Svetu. Pred letom 1937 je letna proizvodnja Šumija obsegala 1500 kg različnih bombonov, peciva, marmelade in malinovca.

Leta 1966 v Šumiju, ki po nacionalizaciji 1945 postane mestno podjetje, prvi v takratni Jugi začnejo proizvajati revolucionarni žvečilni gumi v obliki cigarete, v delu bidermajerske stavbe na Gradišču pa odprejo legendarni gostinski lokal Šumi, v katerega zahajajo umetniki in kulturniki, ki kajpak z bomboni nimajo nobene zveze.

V 70. letih pa vse do velikih družbenih sprememb v 90. letih je bil to lokal velikih emocij in številnih spominov. Za šankom so sloneli gledališčniki, literati, slikarji, otroci uglednih funkcionarjev in naključni gosti. Čez cesto z vaj v teatru so prihajali Polde Bibič, Barbara Levstik, Boris Cavazza, Marijana Brecelj, Dušan Jovanović, Radko Polič - Rac. Inventar so bili tam pesnik, dramatik in prevajalec Milan Jesih, pisatelja Mate Dolenc in Peter Božič, tudi zdajšnji predsednik Društva pisateljev Ivo Svetina. Zgodb o Šumiju in šumijevcih je veliko, režiser Karpo Godina je o lokalu, kjer je bil tudi sam čest gost, gibanju in še čem, kar je povezano s Šumijem, posnel 50-minutni dokumentarec, za katerega je scenarij napisal eden najbolj znanih šumijevcev, izvrstni pisatelj Mate Dolenc. Naslov filma je Chubby was here – Šumiju v slovo.

Kljub temu da je bil lokal zgolj zanikrn bife ali beznica, je v njem ob šanku združevalo delo (kot se je takrat v šali rado reklo) približno 250 bolj ali manj stalnih gostov, ki so tam popivali, kadili, tudi prvi džojnt je kdo potegnil, razpravljali o umetnosti, politiki in se kdaj pa kdaj tudi stepli. V velikem stanovanju nad bifejem je stanoval, ko še ni bil politik, mladi Dimitrij Rupel, ki pa je v Šumi hodil bolj redko, prevelika beznica je bila to zanj, četudi je bil tudi sam malce oporečnik. Prav tako je nad kultnim bifejem stanoval zgoraj omenjeni Rado Hribar, ki so ga takrat vsi imenovali Bučo in je študiral pravo ter bil tudi glasbenik.

Nezavarovana imena

Leta 1968 se rodi znamenit bombon visoki C, za katerega fenomenalni Miki Muster izdela skoraj še bolj znamenit oglas, ki še danes zažiga. Pomembna prelomnica v Šumiju se zgodi leto pozneje, ko se priključi Živilskemu kombinatu Žito, komandant parade pa postane znameniti intendant XIV. divizije, direktor Žita Franc Puterle, partizansko Cure.

Tudi Žito ima v prehranski industriji v Sloveniji pomembno vlogo in dolgo tradicijo. Njegovi začetki segajo v leto 1947, prihodnje leto bodo praznovali okrogli jubilej, 70 let podjetja, ki je zdaj v lasti hrvaške Podravke. Manjša tolažba za nas je to, da podjetje s Šumijem vred dobro posluje, generalni direktor pa je še vedno Slovenec – Janez Bojc.

Akademska slikarka Saša Kokol, dolgoletna in uspešna oblikovalka v Šumiju in tudi Žitu, se danes v pokoju spominja, da je bilo v zvezi z zaščito imen oziroma blagovnih znamk tako, da jih zaradi stroškov pri takratni Avtorski agenciji Slovenije pač niso zavarovali. In tako je nekega dne prišla k Saši tudi urednica takratne revije Jana Bernarda Jeklin. V Žito k oblikovalki Kokolovi je prišla zaradi bombonjere Lady (ime za bombonjero je izbrala prav ona) in jo prosila, ali lahko svojo novo revijo poimenuje tako, kot se imenuje Šumijeva bombonjera. Ker imena niso zaščitili, so ji to dovolili. Podobno je bilo z blagovno znamko Lumpi, ki jo je zastonj pohopsal Mercator in jo uporablja še danes.

Saša Kokol je dosegla naziv akademske slikarke na Akademiji za uporabno umetnost na Dunaju (v Ljubljani je tedaj ni bilo) in se leta 1968 zaposlila kot grafična oblikovalka v tovarni bombonov Šumi, ko je ta prešel pod Žito, pa je postala tudi glavna oblikovalka celotnega živilskega kombinata. Ves december ter do 17. januarja, ob 140-letnici Šumija v Etnografskem muzeju Slovenije v Ljubljani, poteka razstava z imenom Bomboni vseh generacij, ko bodo to zaprli, si bomo v muzeju na Metelkovi lahko ogledali razstavo Saše Kokol, kajpak na temo industrijskega oblikovanja, uporabne umetnosti, kostumografije, ki je bila nekoč, ko je živela še v rodnem Celju, njena velika ljubezen.