Vsako novo leto prinese sveže izzive, nove začetke in, seveda, številna nepozabna doživetja. Tudi skok v vodo, kot je bilo to na novoletni dan v Srednjih Radencih. Tamkajšnje TD Poljanska dolina je znova pripravilo ta atraktivni dogodek; nekaj ur po silvestrovanju so se tudi v snegu valjali nekateri posamezniki, nato pa se jih je opogumilo pet, ki so v kopalkah odkorakali skozi lično božično-novoletno Praznično vasico do vstopa v Kolpo, kjer so začeli obred hladnega pozdrava novemu letu.
Del vsakdana
Med njimi se je Tine Lindič, predsednik poljanskega društva, mimogrede, ob koncu leta je to prejelo posebno priznanje Turistične zveze Slovenije za dosežke na področju obmejnega povezovanja, večkrat potunkal, ob izstopu iz vode pa dejal, da se ni bilo mogoče dlje potapljati, saj so merilne naprave izmerile 4,5 stopinje sredi reke, zunaj pa sedem stopinj nad ničlo. Za Tinetom so v rahlo deročo vodo (da ne bo pomote, nihče izmed njih ni preganjal novoletnega mačka), ki te lahko ob neprevidnosti odplakne, vstopili še kleni Martin Šterk, Milan Vidovič, Jože Bradač in Martin Mali. Zimsko kopanje krepi telo in duha ter je utrjevalec zdravja, pravijo pogumni. Nikoli jih ne zebe, občutki pa so nepopisni. Namakanje spodbuja pretok krvi, ki jo začutijo v mezincu, po nogah, povsod po telesu, v možganih.

Peterica pred vstopom v vodo
Uf, ko si noter, težko dihaš, dobiš občutek, da telo vdihuje samo sebe.

Jože Bradač: »Pred današnjim skokom v Kolpo sem se zjutraj namakal v Krki.«
Martin Šterk iz Sodevcev, najmlajši v skupini pogumnih, se je najdlje ogreval pred vstopom v vodo. »Uf, ko si noter, težko dihaš, dobiš občutek, da telo vdihuje samo sebe. To je posledica panike, da se ti bo kaj zgodilo. Treba je biti povsem sproščen. Lani temu nisem bil kos, danes pa je šlo. Torej, prebil sem led, čeprav ledu na reki ni bilo,« se je malce pošalil. Jože Bradač, lastnik kampa Mali raj in predsednik Društva naturistov Mali Raj Dolenje Polje, je, potem ko je večkrat zaplaval, pritegnil pozornost s pričevanjem o zimskem kopanju kot nečem vsakdanjem. »Prav prek gostov iz tujine, po večini so to Nizozemci, sem se pred leti srečal z metodo Wima Hofa – znan je tudi kot Ledeni mož – in jo nato začel tudi sam prakticirati,« je povedal. Na kratko je pojasnil, da metoda temelji na zavestnem dihanju, dobri psihični pripravi in potapljanju v mrzlo vodo. »Pomembno je, da si v vodi čim bolj miren in da ostaneš v njej le določen čas,« je dodal. Na vprašanje, ali ga kdaj zebe, je odgovoril odločno: »Ne, ne zebe me.« Mrzlo kopanje je od takrat del njegovega vsakdana. »Živim le kakšnih 50 metrov od reke. Vsako jutro grem v Krko, ne glede na temperaturo vode ali zraka. Če imam čas, grem še popoldne,« pravi. V štirih letih redne prakse se po njegovih besedah nikoli ni prehladil ali zbolel. Ob izhodu iz vode se sicer pojavi naravno drgetanje telesa, a to razume kot normalen odziv organizma. »Telo samo uravnava temperaturo. Imamo pa tudi tehnike segrevanja po kopanju, s katerimi se telo hitro ogreje,« je pojasnil.
Martin Mali iz Semiča sicer ni bil prvič v mrzli vodi, je pa bil prvič na tem odseku reke. »Kopal sem se že v Podzemlju, Gribljah, pa tudi v Krki, kamor hodimo skoraj vsako nedeljo,« je povedal. Niti njega mraz ne odvrne, saj poudarja pomen postopne priprave. »Dobro je, da se doma redno prhaš z mrzlo vodo. Tako se telo navadi in vstop v reko potem ni več takšen šok,« meni. Milan Vidovič iz Ljubljane, ki živi v okolici Brežic, se je z mrzlimi potopi srečal, potem ko je večkrat prebral knjigo Wima Hofa, da bi jo razumel. »Potem sem začel postopoma – najprej do pasu, potem počasi višje. Nikoli na vrat na nos,« je poudaril. Po njegovih besedah je prav postopnost ključna, saj telo potrebuje čas, da se prilagodi. »Noge se zdijo sprva najbolj občutljive, a gre predvsem za kontrast. Mrzla voda zoži žile, toplota se zadrži v sredini telesa – pri srcu in pljučih. Ko prideš iz vode, se žile spet razširijo in telo se naravno ogreje,« je razložil. In dejal, da je imel za sabo še hladnejše izkušnje. »Bil sem že v vodi z nič stopinjami, v ledenem sodu v Ljubljani. Dve minuti sem zdržal, kar je bilo povsem dovolj,« je sklenil Vidovič.

Z leve: Martin Šterk, Martin Mali, Jože Bradač, Milan Vidovič in Martin Lindič
Druščina je obljubila, da se bo ob letu osorej znova zbrala v osrčju Praznične vasice, ki vrata zapira ob svetih Treh kraljih, v dobrem mesecu pa jo je v večernih urah obiskalo že več kot deset tisoč duš. Posebno doživetje je postanek v živalskem kotičku. Takrat svojo skrito prijaznost radovednim otrokom pokažejo visokonoge alpake, južnoameriške kamele, mirne in puhaste živali, ki imajo terapevtski učinek na ljudi. Osli, konji, koze in poniji se povsem naravno sprehajajo med obiskovalci.
4,5 stopinje so namerili v reki.