Legendarni Lojze Slak potomec slavne rodbine

Slovenska grofica Livia Reden Barbo bi 21. avgusta praznovala že 93. rojstni dan. Žal pa je že dve leti pokojna, aprila 2018 je umrla na Dunaju. Spoštovanje do plemiške družine Barbo pa je še kako živo tudi ali predvsem v Sloveniji. Izjemen korak k ohranitvi bogate kulturne in narodne dediščine je bil storjen v minulih dneh, ko je luč sveta ugledalo knjižno delo Rodbina Barbo.

V knjigi je avtorica Anica Levstik raziskala zgodovino svojega rodu. Rodila se je na domačiji na Malem Kalu. Zdaj je že upokojena, zadnjih sedem let pa je posvetila zbiranju gradiva in pisanju.

Z zgodbami prežeto otroštvo

»Ponosna sem na svoj rod. Vesela sem za to, kar je nastalo. Je pa trajalo sedem let, da smo dobili to delo. Precej truda je vloženega vanj, gradivo sem zbirala po knjižnicah in arhivih, v veliko pomoč so bili številni sogovorniki. Obiskala sem tudi grofico Livio Barbo,« nam uvodoma pove Anica Levstik. Pravi, da je ideja o tej knjigi v njej živela že lep čas.


»V otroštvu sem slišala številne zgodbe. Največ ob nedeljah, ko so se pri nas na Barbovi domačiji zbirali številni sorodniki. Prišli so z zapravljivčki. Možje so ostali pri konjih, se pogovarjali, kateri je najboljši, si ogledovali in primerjali komate, žene pa so bile pri moji mami in se z njo pogovarjale. Kot otrok sem slišala lepe in malo manj lepe zgodbe,« nadaljuje Anica, ki pravi, da so bili in ostali Barbi ponosni, predvsem pa delavni in gospodarni. Svoje delo, obsega več kot 400 strani, izšlo je v samozaložbi v nakladi 300 izvodov, je razdelila na dva dela: Barbo plemiški del in Barbo kmečki del. To je tudi grafično primerno in razumljivo prikazala že na naslovnici. Plemiški del predstavlja plemiška modra, kmečki del rodbine pa zaznamuje rjava barva zemlje, takt pa ji daje harmonika, ki je že lep čas del DNK Barbovih.

Čuvajka papeževega prstana

Prej omenjena Livia Reden Barbo je nazadnje živela na Dunaju, bila pa je zadnja živeča vnukinja znamenitega ljubljanskega barona Antona Codellija. Celotna rodbina Barbo se je v osmem stoletju naselila v Benetkah, v 15. so prišli v Istro, kjer so od leta 1547 živeli v gradu Kozljak (nemško Waxenstein) pri Plominu. Leta 1622 so bili povišani v baronski stan, 52 let pozneje v grofovskega. Tudi na Dolenjskem so imeli številne gradove in posesti (gradove Rakovnik, Radeljca, Podsreda, Pobrežje, Prestranek, dvorca Slatna in Dob ter graščino Kot), po podatkih Anice Levstik so posedovali tja do 43 gradov oziroma graščin.


Livia je pripadala rakovniški liniji dinastije, gotniška in paška sta izumrli. Livia se je rada vračala v Slovenijo, tu je slavila 80. in 85. rojstni dan. »Rada je imela slovenske narodne pesmi, oboževala je Slakovo glasbo. Ker na Dunaju ni mogla do njegovih pesmi, jih ji je Ivanka Slak osebno izročila, ko je Livia obiskala Slakovo spominsko znamenje v Malem Kalu,« nam zaupa Anica Levstik. Livia Reden Barbo je po očetu podedovala pečatni papeški prstan, ki ga je nosil njen prednik, kardinal Peter Barbo, ki je v letih 1464 in 1471 postal papež Pavel II.

Kmečka veja

Pove nam, bolje rečeno, zapisala je tudi zgodbo, kako je nastala kmečka veja rodbine Barbo. O tem ji je pravil Martin Barbo, ki je po Aničinem mnenju prava enciklopedija o rodbini. »Zelo je bil vesel, ker sem se lotila tega dela, tudi sam je razmišljal o tem,« doda Anica, potem pa izvemo, kako naj bi bila povezana kmečki in plemiški del. V prvi polovici 18. stoletja naj bi se rodila ljubezen med Barbovo grofično (lukenjska veja) in hmeljniškim graščakom. Rodil se je otrok, sin, ki je bil nezakonski. Uvodni dve leti je zanj skrbela mati, potem je zanj materialno poskrbel oče in nad njim bdel do polnoletnosti. Sinu je pri 20 letih podaril 200 ovac in mu kupil zemljišče na Dobju, kjer si je kot nezakonski ustvaril družino. Zadržal je priimek – Barbo. Je pa star komaj 42 let že umrl, ker naj bi ga dali okoliški kmetje ubiti, ker naj bi jim onemogočil pot do vode. Ne glede na vse, hmeljniški graščak je še naprej pomagal družini Barbo, tudi tako, da je dal leta 1860 les za ostrešje hiše.


Eno od del bo romalo na Dunaj, kjer živi Livijin sin Günther. Pa ne pozabimo: del rodbine Barbo je bil tudi Lojze Slak, njegova mama Ana je nosila ta dekliški priimek. Stric Ludvik Barbo, kjer je Lojze gor rasel, je imel harmoniko, nad katero se je Lojze tako zelo navdušil in se ji potem zapisal.