Danes vsi iščemo pot nazaj k naravi, taki časi so, bi rekli sociologi, ekonomisti pa bi govorili o trendih. Zato ne preseneča podatek, da imajo številni radi leseni nakit. »Predvsem ga kupujejo ženske, pa tudi številni očetje pridejo po lesene srčke za svoje hčerke,« nam pove
Emil Kunstek, ki smo ga srečali v Trebnjem v enem od trgovskih centrov, kjer ima stojnico. »Za par ur na dan pridem,« pojasni 57-letnik iz kraja Trbinc v sosednji mirnski občini.
Pomaga si tudi s špiritom.
Zanimanje za les mu je očitno dano v gene. Njegov oče
Janez je bil izvrsten modelar, pri novomeški Adrii je izdeloval prototipe počitniških prikolic, ponosno pove Emil, ki je kot otrok rad izdeloval piščali in ptičje hišice. V življenju, tako pove, je izdelal tudi pasjo uto, zadnjih osem, devet let pa ga spet mika ustvarjanje z lesom. Sprva je z motorko iz lesa klesal skulpture, po nekaj zdravstvenih težavah pa zdaj čas namenja lesenemu nakitu. Tu najde mir, kamor priveže svojo dušo in ustvarja. »Naredil sem nekaj obeskov in jih razdelil sorodnikom. Bili so navdušeni. To mi je dalo misliti. Ker vsak evro prav pride, sem se odločil, da jih poskušam spraviti v promet,« podjetno razmišlja.
Največji izziv je bil metulj.
»Delam iz lesa, čeprav me mika tudi epoksi smola, a bom ostal pri naravnem materialu.« Išče in nabira les, ki je pisan, grčav, drugačen, les z zgodbo, bi lahko zapisali. »Navadna dila ne pride v poštev, ker ima le in samo letnico. Zaželene so grče, nabiram pa les hrasta, poljskega javorja, divje in navadne češnje, ringloja, leske in bezga. Prednjačijo naša domača drevesa. Mora pa biti suh,« pove.
Emil naprej izriše na les idejo, potem zapoje dekupirna žaga, s katero mu da vsaj približno obliko. Sledi grobo brušenje vseh površin in robov. Kunstek po potrebi s plamenom gorilnika popestri videz. Če naredi tako, sledi novo brušenje, da se odstranijo saje in pridobi želen kontrast. Ker brušenja ni nikoli dovolj, je na vrsti nova stopnja s čedalje bolj finim brusnim papirjem. Za konec očisti površino s špiritom in doda zaščitni premaz, ki zadrži sijaj. Pa ne le enkrat. Ko prvič premaže, suši 24 ur, potem vajo ponovi.
V zadnjem času so iskani.
»Vse delam ročno. Pazim, da je vse resnično bio. Tudi pri premazu je tako, saj je narejen na organski osnovi, uporabljajo ga za premaze klavirjev in starinskega pohištva. Če bi nakit lakiral, bi po dveh tednih drgnjenja ob obleko izgubil sijaj. Pri premazu, ki sem ga prej omenil, pa je tako, da bolj ko drgneš, bolj se sveti. Vrvica, na kateri visi nakit, je bombažna,« razlaga Emil, ki tudi z motivi nima težav. »Idej je ogromno. Ko primeš les, po navadi že kar veš, kaj bo nastalo. Za valentinovo so šli za med srčki, pred epidemijo koronavirusa se je pojavilo povpraševanje po križih, pa sem naredil eno serijo tega,« nadaljuje sogovornik, ki ideje išče tudi po spletu. »Rad nekaj vidim in to poskušam nadgraditi. Potem vse skupaj dobi jasen smisel.«
Navadna dila ne pride v poštev, ker ima le in samo letnico. Zaželene so grče.
Ne želi tekmovati z industrijo, ki lesene kose štanca z laserjem: »Potrudim se, da mi uspe. Do zdaj je bil zame največji izziv metulj.« V njegovi ponudbi se po novem najde leseni nakit za moške. Ljudje se radi oglasijo na stojnici pri Emilu. Zanima jih, kako poteka izdelava nakita, kje nabira les in katerega uporablja. »Navduši jih tudi to, da je vse na naravni osnovi,« še doda Emil, ki mu načrtov, vztrajnosti in jeklene volje ne manjka.
