Slovenski kmetje si tudi letos niso mogli oddahniti. Spomladanska pozeba, sneg, toča in sodra so maja na številnih območjih države poškodovali sadno drevje, vinograde, jagodičevje, poljščine in vrtnine. Komaj se je zemlja otresla enega udarca, že je prišel nov: vročina in pomanjkanje dežja. Julij 2026 je bil po podatkih agencije za okolje tretji najtoplejši od leta 1950, hkrati pa se je uvrstil med štiri najbolj suhe. Padla je komaj polovica običajnih julijskih padavin.
Toča in viharji lahko v nekaj minutah opustošijo posamezno dolino ali vas, suša pa zajame širše območje in pridelke izčrpava še tedne. Kmetu tako že lep čas ne grozi samo en nevaren del leta. Tveganje se začne že z zgodnjim prebujanjem rastlin, nadaljuje s pozebo in neurji, poleti pa se vse skupaj stopnjuje z vročinskimi valovi, sušo in sončnimi ožigi.
Koščičasto sadje v Vipavski dolini je že več let na udaru podnebnih sprememb. FOTO: Mavric Pivk
Rastline se zaradi zgodnje toplote hitreje prebudijo, zaradi česar jih lahko že kratkotrajen vdor hladnega zraka ujame v najobčutljivejši razvojni fazi. FOTO: Leon Vidic
Podnebne spremembe za slovensko kmetijstvo niso več nobena oddaljena grožnja. Leta 2025 je bila povprečna temperatura v Sloveniji 1,1 stopinje Celzija nad povprečjem obdobja 1991–2020, s čimer se je to leto uvrstilo tudi na četrto mesto najtoplejših od leta 1950. Rekord še vedno drži leto 2024. Arso ugotavlja, da se je v zadnjih štirih desetletjih povprečna temperatura zviševala za okoli 0,6 stopinje na desetletje.
Tudi razporeditev padavin se spreminja. Podnebne projekcije kažejo na več zimskih padavin in manj poletnih, višje temperature pa povečujejo izhlapevanje. Posledica je večja nevarnost poletne suše, čeprav lahko posamezna neurja še vedno prinesejo tudi silovite nalive.
Trgatev vse bolj zgodaj
Spremembe močno občutijo tudi vinogradniki. Štajerski vinar Danilo Steyer je že pred časom opozoril, da se je čas trgatve občutno premaknil. Ranino, ki so jo nekoč trgali okoli 25. septembra, obirajo že sredi avgusta. Chardonnay so na Štajerskem nekoč obirali med 5. in 10. oktobrom, po novem pa je v tem času končana že celotna trgatev.
Še večjo razliko Steyer opaža pri poznih sortah. »Za dobre tramince ali rizlinge smo pred 30 leti trgali po 1. novembru. Zdaj je trgatev zaključena že septembra.« Tudi trgatev poznih sort se le še redko zavleče v november.
Vse to pa še zdaleč ni zgolj sprememba datuma na koledarju. Grozdje v avgustovski vročini v klet prihaja pregreto, zato ga nekateri vinogradniki obirajo ponoči in hladijo že med prevozom. Prilagajati morajo delo v vinogradu in postopke v kleti. Za nameček jih ogrožajo še spomladanske pozebe, toča, suša, vročinski stres in močni nalivi.
Tudi Steyer ve, kako kruto zna udariti narava. Po pozebah v letih 2016 in 2017 je njegovo družinsko podjetje ostalo brez lastnega pridelka in je moralo za nadaljevanje proizvodnje kupiti grozdje. Takšni udarci zato niso samo žalostinke o izgubljenem letniku. Za kmetijo lahko predstavljajo tudi boj za preživetje, saj stroški ostanejo, pridelek in prihodek pa izgineta.
Tople zime ne pomenijo, da je nevarnosti manj. Rastline se zaradi zgodnje toplote hitreje prebudijo, zaradi česar jih lahko že kratkotrajen vdor hladnega zraka ujame v tisti najbolj občutljivi razvojni fazi. Prav to se je zgodilo tudi maja letos. Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije je poročala o obsežni škodi v sadovnjakih in vinogradih, zlasti v nižjih in zatišnih legah.
Bodo breskve preživele?
Med najbolj izpostavljenimi so zgodaj cvetoči koščičarji, breskve in marelice. V ravninah in zaprtih dolinah se hladen zrak zadržuje dlje, zato je nevarnost pozebe večja kot na pobočjih. Kar postavlja pred zahtevno nalogo tudi pridelovalce v Vipavski dolini: bodo tradicionalni nasadi brez dodatne zaščite sploh še lahko preživeli?
Za dobre tramince ali rizlinge smo pred 30 leti trgali po 1. novembru. Zdaj je trgatev zaključena že septembra.
Odgovorov ni moč iskati le v zavarovalnih policah. Sadjarji vse pogosteje potrebujejo oroševanje proti pozebi, protitočne mreže, namakalne sisteme in odpornejše sorte. Vsa ta zaščita pa zahteva denar, vodo, energijo in veliko dela. Država še naprej sofinancira del zavarovalnih premij za primarno kmetijsko proizvodnjo, a kaj ko zavarovanje samo po sebi pridelka ne zaščiti.
Namakanje je nujno. A kaj ko ni dovolj vode. FOTO: Dejan Javornik
Letošnja pomlad je bila v večjem delu Slovenije suha in rekordno osončena. Prekinila je niz treh zaporednih mokrih pomladi. Julij je nato prinesel izjemno vročino in zelo malo padavin. Takšna kombinacija je posebno nevarna za rastline, ki so že prej utrpele poškodbe zaradi pozebe ali toče, saj potrebujejo moč za obnovo, ne pa novega vremenskega šoka. Slovensko kmetijstvo bo moralo zato temeljito premisliti, kaj, kje in kako pridelovati. Ponekod bo dovolj že zamenjava sorte, drugod bo treba spremeniti kulturo ali opustiti najbolj tvegane lege.
