Liga za TV-gledalce

Nogomet se igra za gledalce na stadionih, navijače in privržence najpopularnejše igre na svetu. Tako v en glas zagotavljajo praktično vsi akterji žogobrca. In to v bistvu tudi drži, le da je marsikje to le pobožna želja istih. V zadnjih sezonah v Sloveniji ugotavljamo, da je domača klubska nogometna scena doživela preporod, da je postala kakovostnejša na vseh ravneh, priljubljenejša, prepoznavnejša, privlačnejša. Mar vse to res povsem drži? Če pogledamo kazalnike gledanosti televizijskih prenosov tekem vsaj vodilnih klubov, Maribora in Olimpije, to drži. Če pospremimo pojavljanje domačega nogometa na različnih televizijah ter upoštevamo prostor, ki ga državnemu prvenstvu in pokalnemu tekmovanju namenjajo še drugi tiskani in elektronski mediji, to spet drži. Vendar... Očitno se je pri nas vsega spoštovanja vredno razplamtela le medijska ljubezen na relaciji ljudje–nogomet.

To nam zelo kruto razkrivajo tudi podatki o obiskanosti slovenskih prvoligaških stadionov. Prvič: če ne igrajo vijolični ali ljubljanski zeleno-beli, je obisk praviloma klavrn. Podatek, da si je doslej 85 odigranih tekem v prvoligaškem prvenstvu ogledalo 104.740 gledalcev oziroma dobrih 1200 v povprečju na tekmo, se lahko dojame kot korekten obisk. Toda treba je vedeti, da si je samo dva derbija med Olimpijo in Mariborom ogledalo 22.000 ljudi. Če ob vsem tem izločite vse preostale tekme Olimpije in Maribora z drugimi klubi, dobite skrb vzbujajoč podatek, da na stadione prihaja v povprečju le nekaj sto gledalcev.

Neslavni rekord (verjetno kar v vsej zgodovini 1. slovenske nogometne lige) ima brezdomec med prvoligaši – Ankaran, ki je v Dravogradu tekmo 8. kroga proti Gorici odigral pred vsega 50 gledalci. Na Nogometni zvezi Slovenije se bodo morali v prihodnjem obdobju skupaj s klubi iz vseh tekmovanj nadvse resno lotiti privabljanja ljudi na stadione. To zahteva velike napore, kar poznajo že iz lastne zgodovine. Napočil je čas za skrben razvoj navijaške kulture na klubski sceni, saj je ta z osamosvojitvijo Slovenije obtičala v slepi ulici. Ljudi so v glavnem prevzeli uspehi državnih reprezentanc, nacionalni patriotizem je premagal lokalnega. Poplava vrhunskih tujih lig na televizijah je za prgišče centov postalo navijaško okolje povprečnega ljubitelja nogometa. Še več, razvil se je celo zaničevalen odnos do domače igre. To pa je že alarm za akcijo z domiselno strategijo.