Lipicanci, simbol ponosa in povezovanja, dobili svoj dan

Vlada je sprejela sklep, s katerim je 19. maj razglasila za dan lipicanca v Republiki Sloveniji. Datum ima za Slovenijo poseben zgodovinski in kulturni pomen: 19. maja 1580 je bil podpisan dokument o ustanovitvi Kobilarne Lipica, enega najbolj prepoznavnih simbolov slovenske dediščine. Lipicanec je eden najpomembnejših simbolov slovenske kulturne dediščine in nacionalne identitete ter ima tudi izrazit mednarodni pomen. To potrjujeta neprekinjeno delovanje Kobilarne Lipica že več kot štiri stoletja ter vpis tradicije reje lipicanca na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine leta 2022. Ministrica Mateja Čalušić je dejala: »Z razglasitvijo dneva lipicanca želimo poudariti njegovo vlogo v naši zgodovini, kulturi in turizmu ter se zavezati, da bomo to dragoceno tradicijo ohranjali za prihodnje generacije. Lipicanec je za Slovence trajen simbol ponosa, povezovanja in spoštovanja naravne in kulturne dediščine. Naj bo 19. maj dan, ko se spomnimo svojih korenin, praznujemo našo identiteto in z optimizmom zremo v prihodnost, kjer bo lipicanec še naprej ambasador Slovenije doma in po svetu.«

Prevzem posesti

Kobilarna Lipica je ena najstarejših kobilarn na svetu in rojstni kraj lipicancev. Tradicija vzreje belih konj več kot 440 let živi sredi edinstvene kraške pokrajine kot eden najlepših naravnih in kulturnih spomenikov Slovenije. Zgodovina Kobilarne Lipica je tesno povezana s Habsburžani, ki so kar 650 let vladali obsežnemu delu baročne Evrope. Konji – zlasti je bil idealen španski konj – so bili v tistem času ključna strateška dobrina, zato so bili za Habsburžane izjemnega pomena. Kras je po svoji zemlji in podnebju zelo podoben Španiji, zato ni bila presenetljiva odločitev nadvojvode Karla, da za dvorno kobilarno leta 1578 izbere prav na tem območju zapuščeni letni dvorec tržaškega škofa in 19. maja 1580 je podpisal pogodbo o prevzemu posesti.

Leta 1581 so v Španiji kupili 24 plemenskih kobil in šest plemenskih žrebcev. Po končanih obnovitvenih delih leta 1585 je prvi upravnik kobilarne Franc Jurko sporočil nadvojvodi, da je obstoj kobilarne zagotovljen. V času cesarja Jožefa so v Lipici začeli graditi nove objekte: hlev za plemenske žrebce (Velbanco) in cerkev s kaplanijo, začeli urejati travnike, poti in gozdove. V letu 1729 so na Dunaju začeli gradnjo jahalne šole za potrebe dvornih ceremonialov, ki je kmalu postala svetovno znana. Leta 1735 je na slavnostnem odprtju dvorne jahalnice na Dunaju že nastopilo 54 lipiških žrebcev. Lipiška kobilarna se je občutno razširila z nakupom novih posesti pri Postojni: Poček, Bile in Prestranek.

Cerkev v naravi

V času vladavine cesarice Marije Terezije se je izoblikoval lipicanec, kot ga poznamo danes. Kobilarna je v vsej svoji zgodovini doživljala številne vzpone in padce, a je ostala zvesta svojemu osnovnemu poslanstvu. Lipica nima samo znamenite kobilarne in enega najstarejših igrišč za golf pri nas, v široki kraški vrtači, ki ji pravijo dolina lurške Matere božje, je prava cerkev v naravi. To je tudi mesto čudežnih ozdravitev. Med letoma 1848 in 1875 je kobilarno vodil konjeniški general Karel Grünne. Bolehal je za jetiko, zato se je pogosto zatekal v vrtačo v Krkavcah. Zaobljubil se je, da bo postavil oltar v čast Mariji, če bo ozdravel. Ko se je to zgodilo, je konjeniški general držal obljubo. V spomin na to je pri kapelici vzidana spominska plošča z napisom In memoriam Carolus Grünne 1848–1875. Zraven te plošče je še ena, ki jo je dal vklesati dolgoletni direktor Lipice Alojs Radel: quo Ovidius in exilio IDCCCXXI (1821). Po tem napisu so imenovali dolino Quo Ovid. Kapelica, ki je urejena kot cerkev na prostem, je bila posvečena leta 1889.

Policija med drugim uporablja lipicance. FOTO: Primož Hieng

Vlada je sprejela sklep, s katerim je 19. maj razglasila za dan lipicanca. FOTO: Primož Hieng

Lipicanec je eden najpomembnejših simbolov slovenske kulturne dediščine. FOTO: Primož Hieng