Ljubezenska pisma morilcu: zakaj zgodba Metoda Trobca še danes ne da miru?

Hiša je od zunaj delovala kot mnoge druge podeželske domačije. Malo odmaknjena. Tiha. Takšna, mimo katere človek gre in si ne misli nič posebnega. Za zidovi naj bi bilo navadno življenje. Morda revno, morda samotno, morda čudno, a še vedno življenje.

Potem je krušna peč postala kraj groze. Peč, v kateri bi moralo dišati po kruhu, se je spremenila v nekaj, ob čemer je Slovenija obmolknila. Vse domače je nenadoma dobilo drug pomen. Hiša ni bila več samo hiša. Samota ni bila več samo samota. Tišina okoli nje ni bila več mir, ampak nekaj, kar človeka stisne v želodcu. Pet žensk in Metod Trobec. Ime, ki ga ljudje še danes izgovarjajo s strahom.

O tem primeru se je govorilo po tiho. Po kuhinjah, gostilnah, avtobusih, delavnicah, hodnikih in vaseh. Ljudje so spraševali isto: kako se lahko kaj takega zgodi pri nas? Ne v Ameriki. Ne v kakšni tuji kriminalki. Tukaj. Med nami, na sončni strani Alp.

Toda pri Metodu Trobcu ni dovolj vprašanje, kaj se je zgodilo. To je samo začetek. To je zunanja plast zgodbe. Policija, sodišče, zapisi, črna kronika. Pravo vprašanje je bolj mučno.

Zakaj je moril?

Kaj se je pletlo v njegovi glavi, ko je gledal žensko in v njej ni več videl človeka? Kaj se mora zgoditi v moškem, da začne drugo osebo doživljati kot plen? Kdaj se poželenje spremeni v lov? Kdaj samota postane jeza? Kdaj ponižanje postane maščevanje? Kdaj ženska zanj ni več ženska z obrazom, glasom, življenjem in strahom, ampak samo še nekdo, ki ga lahko prelisiči, odpelje in uniči?

To so vprašanja, ki jih odpira knjiga Metod Trobec: Kronika serijskega morilca avtorice Katarine Keček.

Knjiga ne poskuša še enkrat prodajati groze, ki jo Slovenija že pozna. Groza je bila tam. O njej ni treba kričati. Bolj pomembno je vprašanje, kako je človek do te groze sploh prišel. Kdo je bil Metod Trobec, preden je postal ime iz črne kronike?

Kako je iskal ženske? Kako se jim je približal? S čim jih je lahko ujel? Z besedo? Z obljubo? Je znal opaziti žensko, ki je bila sama, ranljiva, zaupljiva, utrujena od življenja, željna prijazne besede? Je v njej sploh videl človeka ali samo možnost, da izživi nekaj pokvarjenega v sebi?

To ni navadna kriminalka, kjer se na koncu primer zapre in bralec mirno odloži knjigo. Pri Trobcu se nič ne zapre tako preprosto. Najlažje je reči: bil je pošast. Ta beseda nam pride prav. Pošast ni eden izmed nas. Pošast je nekaj tujega. Nekaj, kar lahko obsodimo, zapremo in odrinemo stran. Ko rečemo »pošast«, si za trenutek oddahnemo, ker nam ni treba več razmišljati o človeku.

A Metod Trobec ni bil človek iz grozljivke. Bil je človek iz slovenskega okolja. Hodil je med ljudmi. Govoril je z njimi. Opazoval. Čakal. Se približeval. Nekaterim se je morda zdel čuden, drugim neprijeten, tretjim mogoče čisto navaden. In ravno to je najhujše.

Nevaren človek ni vedno videti nevaren. Ne pride z opozorilom na čelu. Ne stopi pred žrtev kot zver iz filma. Včasih pride tiho. Včasih s čisto navadnim stavkom. Včasih z nerodnostjo. Včasih z zgodbo o sebi. Včasih z videzom človeka, ki se mu življenje ni najbolje izšlo.

In ravno tam se začne past. Knjiga se dotakne tudi njegovega odnosa do žensk. Pri takšni zgodbi se temu ni mogoče izogniti. Če moški žensko ubije, vprašanje ni samo, kaj je naredil. Vprašanje je tudi, kako jo je gledal pred tem. Kot človeka? Kot telo? Kot nekoga, nad komer lahko pokaže moč? Kot nekoga, ki ga lahko prelisiči, poniža in utiša?

Pri takih zločinih se ženska v glavi morilca pogosto ne pojavi več kot oseba. Postane tarča. Postane sredstvo. Postane nekdo, nad komer lahko izživi svojo jezo, sram, nemoč ali potrebo po nadzoru.

In potem je tu še vprašanje matere.

Ne zato, da bi se krivda poceni preložila nanjo. To bi bilo krivično in prelahko. Toda prvi odnos z materjo človeka zaznamuje. Tam se moški prvič sreča z žensko bližino. Tam se uči, kaj pomenijo toplina, zavrnitev, odvisnost, sram, strah, jeza, nežnost ali pomanjkanje nežnosti.

Če se tam nekaj močno zalomi, se to ne izbriše samo od sebe. Lahko se pozneje pokaže drugje. V nezaupanju do žensk. V besu. V potrebi po oblasti. V tem, da ženske ne zna več videti kot enakovredne osebe.

To nikogar ne opraviči. Rane ima veliko ljudi, pa ne postanejo morilci. A pri nekaterih se samota, sram, spolnost, ponižanje in jeza zlepijo v nekaj, kar postane nevarno. Pri Trobcu se je ta pot končala v grozi. Toda potem pride del zgodbe, ob katerem človek spet obstane.

Ko je bil že za zapahi, so mu ženske pošiljale ljubezenska pisma.

Ne pisem jeze. Ne pisem obtožbe, ampak ljubezenska pisma.

To je podatek, ki udari drugače kot sam zločin. Zločin človeka prestraši. Ta pisma pa ga zmedejo. Ker se ob njih ne vprašaš samo, kakšen človek je bil Trobec. Vprašaš se tudi, kaj se dogaja v glavi ženske, ki morilcu piše kot moškemu, ki jo privlači.

Kako je to mogoče?

Kaj je videla v njem? Moč? Nevarnost? Skrivnost? Ranjenega moškega? Človeka, ki ga nihče ne razume? Je hotela biti prav ona tista, ki bo prišla do njegove »prave« duše? Si je domišljala, da bo v njem našla nekaj, česar drugi niso znali videti? Ali jo je privlačilo prav to, pred čimer bi morala zbežati?

To ni poceni opravljanje. Tudi ni samo bizarna zanimivost za ljudi, ki radi berejo črno kroniko. To je eno najbolj neprijetnih vprašanj v vsej zgodbi. Zakaj nekatere ljudi privlači nevarnost?

Vsi radi govorimo, da človeka privlačijo dobrota, mir, varnost in prijaznost. A življenje ni tako čisto. Nekatere privlači moč. Nekatere prepovedano. Nekatere moški, ki ga je treba rešiti. Nekatere hladnost, ker jo zamenjajo za globino. Nekatere nevarnost, ker jo zamenjajo za usodnost. Pri običajnem moškem je to lahko napačna izbira. Pri morilcu je to grozljivo. Na eni strani so mrtve ženske. Resnična življenja. Resnična imena. Resnični strah. Resnična smrt. Na drugi strani so pisma. Fantazije. Hrepenenje. Želja po bližini z nekom, pred komer bi moral normalen človek narediti korak nazaj.

In tu stoji vprašanje, ki ga ni mogoče mirno pogoltniti:

Kako lahko isti človek v eni ženski vzbudi smrtni strah, v drugi pa poželenje?

Prav zato knjiga Metod Trobec: Kronika serijskega morilca ni zanimiva samo kot zgodba o zločinu. Zanimiva je zato, ker se ne zadovolji z odgovorom: Bil je morilec.

To že vemo.

Knjiga se sprašuje, kaj se je dogajalo prej. Kako je prišel do žensk. Kako jih je gledal. Kaj se mu je pletlo v glavi, ko se jim je približeval. Zakaj je bil zmožen prestopiti mejo, čez katero večina ljudi ne gre. In zakaj so mu po vsem tem nekatere ženske še vedno pisale pisma, kot da je v njem nekaj vrednega ljubezni.

To je tisti del zgodbe, ki ga črna kronika ne more razložiti do konca.

Pri zločinu lahko pokažemo na morilca.

Pri ljubezenskih pismih morilcu pa moramo pogledati še drugam: v osamljenost, v napačne fantazije, v potrebo po nevarnem moškem, v žensko željo, da bo prav ona tista, ki ga razume, in v človeško zmožnost, da spregleda očitno, kadar si nekaj dovolj močno želi. Kolikokrat človek vidi, kar hoče videti? Kolikokrat nevarnost preobleče v skrivnost? Kolikokrat si reče: drugi ga ne razumejo, jaz pa ga?

Kolikokrat zamenja manipulacijo za bolečino in nasilno energijo za moškost?

To niso prijetna vprašanja. A prav zato se zgodba Metoda Trobca še vedno vrača. Ker ni samo zgodba o enem morilcu. Je zgodba o tem, kako slabo včasih prepoznamo nevarnost. Kako hitro človek zaupa napačnemu obrazu. Kako se lahko žrtev znajde v pasti. In kako lahko nekdo drug v istem človeku vidi nekaj, kar ni vredno ljubezni, ampak strahu. Ne išče opravičila. Opravičila ni. 

Odpira pa vprašanja, ki jih Slovenija nikoli ni zares odložila.

Zakaj je moril? Kako je gledal na ženske?

Kaj se mu je pletlo v glavi, ko jih je iskal in vabil v past?

Kaj je v takšnem življenju pomenila mati?

Zakaj ga okolica ni pravočasno prebrala?

In kako je mogoče, da so mu ženske pisale ljubezenska pisma?

Odgovorov ni mogoče stisniti v en stavek.

Zato obstaja knjiga.

Knjiga, ki odkriva skrite plasti človeške psihe

Metod Trobec: Kronika serijskega morilca je temna, napeta in psihološko poglobljena knjiga o eni najbolj pretresljivih zgodb slovenske kriminalne zgodovine.

Ne zato, da bi poveličevala morilca. Ne zato, da bi iz žrtev delala kuliso. Ampak zato, da odpre vprašanje, ki ga Slovenija nikoli ni zares odložila:

Kako lahko človek postane nekaj tako grozljivega?

In kako je mogoče, da se tudi ob takem človeku v nekom prebudi želja?

To je vprašanje, zaradi katerega knjige ne odpreš mirno. In je vprašanje, zaradi katerega je ne zapreš brez nemira.

Naročite svoj izvod še danes!

Drznite si stopiti v ozadje slovenske najtemnejše kriminalne zgodbe.

Knjiga Metod Trobec: Kronika serijskega morilca avtorice Katarine Keček vas čaka.

KLIKNITE TUKAJ IN NAROČITE KNJIGO NA WWW.TROBEC.SI

Zagotovite si svoj izvod, preden poide zaloga.

---

Naročnik oglasne vsebine je PREMIER MARKETING d.o.o.