
Galerija

Po izdani prepovedi spontanih uličnih nastopov z glasbenimi inštrumenti, ki jo je sprejel Ljubljanski mestni svet z županom Zoranom Jankovićem na čelu, se zapira poglavje marsikomu zelo motečih srbskih trubačev. Čeprav so trubači s svojo izjemno glasnostjo res znali popolnoma prevzeti ljubljansko božično dogajanje, pa jakost zvoka nikakor ni edina težava. ki je zmotila številne Slovence.
S prepovedjo je župan tako ustregel večini glasnih nasprotnikov vnašanja tuje kulture v najožji center ljubljanskega božičnega praznovanja, a izkazalo se je, da morda vendarle ne gre le za nestrpnost. Mnenja, ki se nabirajo sedaj že po odločitvi, razgrinjajo bolj realno sliko, kaj ljudi pravzaprav še najbolj moti - in to je očitno hrup. Ljubljana je znana kot mirno mesto, večina pa se strinja, da mora to svojo eleganco tudi odsevati, tako domačim obiskovalcem kot tujim turistom. Ljubljana nima enake duše kot balkanska mesta, zato ji tovrstni nastopi ne pristojijo, menijo komentatorji.
»Pravilno je, da se v javnih prostorih, še posebej v prazničnem času, spoštuje slovenska tradicija in kulturna identiteta. Ljubljana je naša prestolnica in kot taka mora odražati vrednote in običaje, ki so del naše zgodovine in narodnega izročila. Spontani nastopi, ki ne sodijo v kontekst slovenskih prazničnih običajev, lahko zameglijo kulturni okvir in motijo tisto, kar je tradicionalno in povezano z našim prazničnim izročilom. Prepoved trubačev v tem okviru je smiselna in ustrezna, saj gre za uveljavitev pravil, ki ščitijo našo kulturno dediščino in zagotavljajo, da praznični program resnično odraža slovensko identiteto. Gre za spoštovanje državne in kulturne tradicije, ne za omejevanje glasbe kot take. Ulični nastopi so lahko povsod drugje, kjer ne posegajo v kulturni okvir prazničnega dogajanja. Slovenija je suverena država in upravičeno ima pravico določati, kaj odraža našo identiteto, še posebej v javnih prostorih.«
»Res da je polovica Ljubljane srbske, z županom vred, ampak to mesto je glavno mesto Slovenije in naj se ljudje, ki vodijo to mesto tako tudi obnašajo. Naj imajo Srbi, Bosanci in Albanci svoje krš žurke v zaprtih prostorih, na javnih krajih, pa izključno Slovensko, Evropsko ali Ameriško-angleško glasbo. Izjema je lahko kakšen hrvaški bend, a le v kolikor gre za vzajemno izmenjavo med državami EU. To pomeni, če slovenskih skupin ni na hrvaškem, tudi Hrvati ne bodi pobirali našega davkoplačevalskega denarja. Kot sem že napisal, naj igrajo v zaprtih prostorih za privat denar, ne pa na ulicah naših mest, ker jaz kot Slovenec si želim v Zagreb, Beogradu in Dunaju počutiti kot tujec, turist, v Ljubljani pa kot domačin. Sedaj je pa bolj slovensko vzdušje na Adventu v Zagrebu ali Celovcu, kot v Ljubljani.«
Kar nekaj ljudi tudi preprosto pogreša klasično božično eleganco, ki jo odsevajo bolj urbana evropska mesta.
»V Trstu na glavnem trgu - Strausovi valčki, božično vzdušje. V Salzburgu enako, na Dunaju, godba igra božično glasbo, božično vzdušje. Bolzano, povsod božična glasba, diši po kuhanem vinu, cimetu, peki 'dimnikov', itd.«
»V Ljubljani pa po Čopovi težijo trubači s srbsko glasbo. Težijo, ker se jih ljudje izogibajo. Ni božičnega vzdušja, le balkan scena.«
»Trubači ne sodijo na ljubljanske ulice pač pa v avtentičen kraj Gučo. Lahko bi kdaj organizirali "koncert" v kakšni dvorani tudi v Ljubljani, ampak to ni božična glasba za na ljubljanske ulice, basta!«
Napoved, da bodo 26. decembra ljubljano protestno napolnili harmonikarji, katerih namen je spomniti na tradicionalno slovensko glasbo in odvrniti od poplave tuje, tako ni stoodstotno zadovoljujoč odgovor, kot bi ga ljudje želeli. Tudi preglasna slovenska glasba namreč ni tisto, kar Ljubljančani povezujejo z božičem. Kar nekaj komentarjev se je obregnilo tudi ob znanega harmonikarja s Prešernovega trga, ki jim kljub domači glasbi ni nič kaj bolj pri srcu.
»Pravilno je, da se v javnih prostorih, še posebej v prazničnem času, spoštuje slovenska tradicija in kulturna identiteta. Ljubljana je naša prestolnica in kot taka mora odražati vrednote in običaje, ki so del naše zgodovine in narodnega izročila. Spontani nastopi, ki ne sodijo v kontekst slovenskih prazničnih običajev, lahko zameglijo kulturni okvir in motijo tisto, kar je tradicionalno in povezano z našim prazničnim izročilom. Prepoved trubačev v tem okviru je smiselna in ustrezna, saj gre za uveljavitev pravil, ki ščitijo našo kulturno dediščino in zagotavljajo, da praznični program resnično odraža slovensko identiteto. Gre za spoštovanje državne in kulturne tradicije, ne za omejevanje glasbe kot take. Ulični nastopi so lahko povsod drugje, kjer ne posegajo v kulturni okvir prazničnega dogajanja. Slovenija je suverena država in upravičeno ima pravico določati, kaj odraža našo identiteto, še posebej v javnih prostorih.«
»Res da je polovica Ljubljane srbske, z županom vred, ampak to mesto je glavno mesto Slovenije in naj se ljudje, ki vodijo to mesto tako tudi obnašajo. Naj imajo Srbi, Bosanci in Albanci svoje krš žurke v zaprtih prostorih, na javnih krajih, pa izključno Slovensko, Evropsko ali Ameriško-angleško glasbo. Izjema je lahko kakšen hrvaški bend, a le v kolikor gre za vzajemno izmenjavo med državami EU. To pomeni, če slovenskih skupin ni na hrvaškem, tudi Hrvati ne bodi pobirali našega davkoplačevalskega denarja. Kot sem že napisal, naj igrajo v zaprtih prostorih za privat denar, ne pa na ulicah naših mest, ker jaz kot Slovenec si želim v Zagreb, Beogradu in Dunaju počutiti kot tujec, turist, v Ljubljani pa kot domačin. Sedaj je pa bolj slovensko vzdušje na Adventu v Zagrebu ali Celovcu, kot v Ljubljani.«
Kar nekaj ljudi tudi preprosto pogreša klasično božično eleganco, ki jo odsevajo bolj urbana evropska mesta.
»V Trstu na glavnem trgu - Strausovi valčki, božično vzdušje. V Salzburgu enako, na Dunaju, godba igra božično glasbo, božično vzdušje. Bolzano, povsod božična glasba, diši po kuhanem vinu, cimetu, peki 'dimnikov', itd.«
»V Ljubljani pa po Čopovi težijo trubači s srbsko glasbo. Težijo, ker se jih ljudje izogibajo. Ni božičnega vzdušja, le balkan scena.«
»Trubači ne sodijo na ljubljanske ulice pač pa v avtentičen kraj Gučo. Lahko bi kdaj organizirali "koncert" v kakšni dvorani tudi v Ljubljani, ampak to ni božična glasba za na ljubljanske ulice, basta!«