Maja je zaradi shizofrenije pristala na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice: »Duševni bolniki bi morali biti slišani in videni« (FOTO)

Ko je bila stara 22 let, je Maja Klemenčič v hudi psihozi odšla na policijsko postajo. Prepričana je bila, da ji grozi nevarnost, in želela je, da policisti ukrepajo. »Šla sem prijavit navidezno mafijo, ki me bo ubila. Policist je videl, da sem zelo hudo psihotična,« se spominja. Ker je bila v tako hudi stiski, da je govorila tudi o samomoru, se je policist znašel na način, ki ga še danes pomni. »Rekel mi je, da bom šla tja, kjer so zaščitene priče. Jaz sem seveda takoj rekla: 'Ja, ja, ja.' Potem so poklicali rešilca. Vedela sem, da grem v rešilca, ampak sem bila prepričana, da me peljejo na boljše.« Reševalci so jo odpeljali v psihiatrično bolnišnico, kjer se je začela njena skoraj dve desetletji dolga pot življenja s shizofrenijo. »V Polju sem se nekako spravila k sebi. Potem sem začela sprejemati diagnozo.«

Prvi teden je preživela na zaprtem oddelku, celotna prva hospitalizacija pa je trajala skoraj dva meseca. »Bila sem res zelo psihotična,« pripoveduje. Kljub težki diagnozi se spominja psihiatra, ki bolezni ni predstavljal kot konec vseh možnosti. »Ni delal tabuja iz tega. Bil je zelo pozitiven. Ko so me odpustili, mi je rekel: 'No, zdaj pa risat, pa kakšno službo najdet.'«

Iz odlične učenke je postala »največji cvekar«

Za nazaj danes prepoznava, da so se težave začele kazati že pred diagnozo. V srednji šoli se je njen učni uspeh nenadoma sesul. »Iz najboljše učenke sem postala največji cvekar. V prvem letniku sem imela res najlepše ocene, v drugem letniku pa neopravičene ure, v tretjem sem padla, se izpisala, ponavljala, še enkrat padla. Bila sem čisto izgubljena.«

Šole ni dokončala, pozneje pa je ugotovila, kako močno bolezen vpliva na njeno sposobnost osredotočanja. »Ne morem končati šole, pa nisem neumna. Imam tako okrnjen fokus, kot da bi dva magneta obrnil in se odbijata. Nikakor se ne morem usesti za mizo in začeti brati knjige,« opisuje. Prav razlika med tem, kaj človek zna, in tem, kaj zaradi bolezni dejansko zmore, je po njenem ena najtežje razumljivih stvari za okolico. Navzven lahko deluje povsem običajno, se pogovarja, ustvarja in objavlja na družbenih omrežjih, zaradi česar marsikdo sklepa, da večjih omejitev nima.

»Ljudje namesto, da bi bili veseli, da tako dobro obvladujem bolezen, da kljub temu rišem in mi gre, razmišljajo ravno obratno,« pravi. Dolga leta je bila po prvi hospitalizaciji stabilna, zaradi česar je začela tudi sama dvomiti o diagnozi. »Prepričana sem bila: 'Jaz sem se ozdravila, to je to, zmotili so se.'« Po dogovoru s psihiatrom so pozneje zdravljenje spreminjali in odmerek enega od zdravil precej zmanjšali. Čez čas so se simptomi znova pojavili. Tokrat hospitalizacija ni bila potrebna, saj sta stanje s psihiatrom urejala ambulantno in terapijo postopoma prilagodila. Izkušnja je bila zanjo dokončna potrditev, da zdravljenja ne želi opuščati.

»So dnevi, ko ne počnem nič«

Stabilnost zanjo ne pomeni, da bolezen izgine. Njeni dnevi so lahko zelo različni. Včasih ustvarja intenzivno, drugič ji težavo predstavljajo že povsem vsakdanja opravila. »So dnevi, ko nič ne počnem. Pijem kavo, gledam Facebook in to je vse. To je tisto, kar ljudi spravlja ob pamet. 'Lahko bi to, lahko bi ono.' Seveda bi. Ampak ne morem.«

Ko se je po prvi hospitalizaciji vrnila domov, tudi njeni bližnji še niso mogli vedeti, kako močno bo diagnoza vplivala na njeno prihodnost. Oče jo je po njenih besedah predvsem spodbujal, naj redno jemlje zdravila. »Mislili so, da je to samo izkušnja in zdaj gremo dalje. Nihče pa ni vedel, da bo to moja kronična bolezen in da je to duševna bolezen, ki jo je treba razumeti na svoj način.«

Pet let je beračila na ulici

Maja je kljub težavam večkrat poskušala delati. Opravljala je različna dela, med drugim je čistila, pozneje je poskusila tudi z delom od doma. Vedno znova pa je naletela na isto oviro – redno delo je zahtevalo koncentracijo, ritem in vztrajanje, ki jih ni mogla dolgoročno vzdrževati. »Javila sem se za neke članke, prepisovanje in podobno. Nekaj časa sem zdržala, potem pa nisem več mogla, ker sem spet potrebovala tisto, da se usedeš in osredotočiš. Samo prestavljala sem, prestavljala, grozno,« pripoveduje.

Ko ni več zmogla delati in je ostala brez denarja, se je začelo najtežje obdobje njenega življenja. Približno pet let je beračila. »Veliko stvari sem sama predihala, ker sem morala, ker me je življenje prisililo. Beračila sem po cesti, ker sem ugotovila, da sem čisto sama sebi prepuščena. Kjerkoli sem delala, nisem zdržala.« Vsak dan je skušala zbrati toliko, da je lahko preživela. »Nabrala sem deset evrov na dan, toliko sem rabila: hrana, burek ali hamburger, kavica pa čiki. To je bilo to.« Na ulico je hodila ne glede na vreme. »Bilo je naporno. Dež, sneg, zjutraj vstaneš, ni kave. Vedno je nekaj manjkalo. Nikoli ni bilo vsega.«

Toda prav med beračenjem je začela svojo bolezen tudi bolje razumeti. Ljudje, ki jih je ustavljala, se niso vedno odzvali zgolj s kovancem. Številni so ji začeli pripovedovati o svojih življenjih. »Nekdo mi je povedal, da ima to bolezen njegova žena, drugi mi je povedal o sinu, tretji pa o svojih zdravstvenih težavah. Potem sem začela odkrivati, da bi morala biti shizofrenija bolj raziskana. Sebe sem hotela razumeti. Nabavila sem si knjige in se začela o tem izobraževati.«

Spominja se tudi ljudi, ki so ji v tistem obdobju pomagali brez poniževanja ali vprašanj. Lastnik lokala, kamor je zahajala, ji je dovolil, da je nekatere stvari dobila brezplačno, vsak dan ji je ponudil tudi kavo. »Vedno mi je rekel: 'Ti imaš tukaj eno kavico zastonj vsak dan.' Res lepo.« Ko je bila povsem brez denarja, ji je pomagal tudi s hrano. Prav on je bil prvi, ki je kupil eno njenih prvih slik in zanjo odštel 150 evrov.

Slikarstvo je postalo njeno delo

Umetnost je bila v njenem življenju prisotna že prej, sčasoma pa je postala eden redkih načinov dela, ki jih lahko prilagaja svojemu stanju. Formalnega umetniškega izobraževanja nima in poudarja, da se je vsega naučila sama. »Vse te slike so moje delo. Do sem sem prišla sama, na težek način. Uničila sem ne vem koliko platen,« pravi. Leta ustvarjanja so prinesla tudi napredek pri prodaji. »Pred desetimi leti sem sliko prodala za sto evrov, zdaj jo lahko za dvesto ali tristo. Vedno boljše prodajam.«

Pri slikanju je pomembno predvsem to, da lahko tempo prilagaja sebi. Če nekega dne ne zmore, lahko platno odloži in dokonča pozneje. Zato opozarja, da dejstva, da zmore ustvarjati slike, ni mogoče enačiti s sposobnostjo za običajno osemurno zaposlitev. »Sicer ne prodam vsak mesec, ampak si s tem lahko vsaj malo pomagam.« Ustvarjanju se kljub finančnim težavam ne namerava odpovedati. »Ko sem bila na socialni pomoči, nisem smela prodati niti ene slike. Nobenega dodatnega priliva ne smeš imeti.«

Danes je samozaposlena, vendar ostaja finančno življenje zelo negotovo. Prispevke ji pokriva država, vendar ima mesečnega priliva nič evrov. Želi si predvsem sistema, v katerem bi imela osnovno varnost, obenem pa možnost, da s svojim delom še nekaj sama zasluži. Zanjo delo ni zgolj prihodek, temveč tudi občutek smisla in napredka. »Tisoč evrov na mesec bi bilo meni čisto dovolj. Karkoli ekstra bi bila zame motivacija, pogon naprej. Da ustvarjam umetnost, da jo razvijam, da jo peljem na višje nivoje.«

»Duševni bolniki bi morali biti slišani in videni«

Kljub temu da je danes stabilna, bolezen ostaja prisotna tudi kot strah pred tem, kaj se lahko zgodi v prihodnosti. »Včasih ponoči ne spim, ker si začnem zamišljati scenarije. Kaj, če mi zdravila ne bodo več prijela? Kaj, če se mi bolezen spet poslabša? Težko je.« Prav dolgoletna stabilnost ji je omogočila, da danes na svojo prvo psihozo pogleda z distance. Ko je dobro, si lahko pomaga tudi z logičnim razmišljanjem in prepozna, da so bile nekatere stvari, v katere je bila med psihozo povsem prepričana, posledica bolezni.

O shizofreniji zato govori javno in brez olepševanja. Ne zato, ker bi želela, da jo diagnoza določa, temveč zato, ker meni, da ljudje o življenju s težkimi duševnimi boleznimi še vedno vedo premalo. »Želim si, da bi bili slišani in videni. Jaz mislim, da je to največ. Kamorkoli gremo, se soočamo z zaprtimi vrati in gluhimi ušesi,« pravi. Sama pogosto posluša, da ji, ker jemlje zdravila in deluje stabilno, pravzaprav nič ne manjka. Prav zato želi o bolezni govoriti tudi takrat, ko to pomeni razkriti manj prijetne plati svojega vsakdana. Prepričana je, da lahko ljudje duševne bolezni razumejo šele, ko slišijo konkretne zgodbe ljudi, ki z njimi živijo.