Malinovec 
na Marsu

Svetovna znanstvena scena nas vedno znova razveseljuje s spektakularnimi odkritji. Tako smo nedavno napeto pričakovali Naso, ki je razkrila, da je na Marsu tekoča voda. To razkritje je bilo še kako prikladno, ker je prišlo ravno v trenutku, ko se je v kinematografih pojavila ekranizacija knjižne uspešnice Marsovec Andyja Weirja. To so frčali novci. In če se spomnimo sond Viking in njunih lopatk, pa poznejšega potepanja tistih prikupnih roverjev Spirit in Opportunity, je bilo videti, da je Mars suh kot star kruh. A vendar se je nedavno izkazalo, da so na njem pravi slapovi in snežni plazovi. In če so prej trdili, kjer je voda, je tudi življenje, je iz njihove aktualne retorike razbrati določeno zadržanost. Nihče ni vzkliknil, to je dokaz življenja na Marsu.

Zanimivo je, da večina ljudi kljub vsemu ne podvomi o omejenosti našega razumevanja sveta, še posebno, bog ne daj, v zablode naše razlage sveta in časovnice našega obstoja. Tako je nedavno slovita Rosetta s svojega kometa 67P/Čurjumov-Gerasimenko razkrila, da ima ta kamen sredi praznine vesolja atmosfero in v njej kisik. To odkritje v veliki meri pretresa razlage nastanka našega osončja. In misija na komet je imela osnovno poslanstvo prav iskanje življenja. Zunajzemeljsko življenje. A zdaj si o tem nihče ne upa spregovoriti, zdaj, ko smo našli kisik, ta karizmatični, visoko reaktivni plin, ki načeloma ne bi smel biti v prosti obliki, ko bi vsaj bil z vodikom združen v vodo, potem bi še razumeli. A vendar, ne razumemo prav veliko. Čedalje nova odkritja imajo torej zelo zaviralen učinek na senzacionalizem, nihče več ne tvega z besedičenjem, ker naša odkrivanja pridobivajo ostrino in razkrivajo neskončni antropocentrizem in drobnost našega pojasnljivega sveta. Gre za spoznanja, ki presegajo religije, človeštvo in živalstvo. Na Marsu je torej voda, kar pomeni, da vesoljci niso žejni in jim za to ne bomo mogli prodajati našega malinovca.