Mama zaradi večje količine drog izgubila zavest, Laura in njena sestra na balkonu jokali in klicali na pomoč

Po razhodu staršev sta Laura Beganović in njena sestra ostali pri mami. Laura se zgodnjih let spominja kot obdobja, ko še ni razumela, da se njuno življenje razlikuje od življenja drugih otrok, kljub temu da so se razmere po ločitvi staršev začele slabšati. Mama je začela posegati po drogah, skrb za hčerki pa je postajala vse bolj nepredvidljiva. »Kot otrok si stvari razlagaš po svoje - pogosto misliš, da si ti razlog za to, kar se dogaja. Jaz dolgo nisem razumela, kaj pomeni odvisnost. Vedela sem samo, da mama včasih ni ista, da ni prisotna in da se nanjo ne morem zanesti,« pripoveduje Laura.

Zanemarjanje se je kazalo v vsakdanjih situacijah, ki jih otrok ne zna pojasniti, jih pa zelo dobro občuti. »Spomnim se, da sva bili večkrat puščeni v vrtcu do poznih ur ali sami doma, kar je v meni vzbujalo strah in negotovost.« Pravi, celotne situacije takrat ni čisto razumela. »Kot otrok tega ne znaš ubesediti - samo čutiš, da nekaj ni prav in da izgubljaš občutek varnosti. Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, da to ni bila moja krivda.«

Ko je mama zaspala, sta s sestro na balkonu jokali in kričali 

Na Center za socialno delo je bilo zaradi razmer v družini podanih več prijav. Stvari so se stopnjevale postopoma, prelomni trenutek pa se je zgodil, ko se je mama predozirala. »Mama se je predozirala in zaspala. Tega se sama ne spominjam popolnoma jasno, prav tako mi nihče nikoli zares ni razložil vseh podrobnosti.« Laura in njena sestra sta takrat ostali sami. Nista vedeli, kaj naj storita, zato sta šli na balkon. »Jokali sva in kričali. Spomnim se, da se je pod blokom zbrala skupina ljudi in nekdo od njih je poklical pomoč - policijo, reševalce in gasilce.« Ta prizor se ji je močno vtisnil v spomin. »Kot da bi se zgodilo včeraj. Takrat se je vse dokončno spremenilo.«

Po tem dogodku je posredoval Center za socialno delo, ki je Lauro in njeno sestro odpeljal od doma. Kmalu zatem sta prišli v prvo rejniško družino, kjer pa nista dobili občutka varnosti, ki sta ga po vsem doživetem najbolj potrebovali. Laura to obdobje opisuje kot nadaljevanje negotovosti. »V prvem rejništvu žal nisva dobili tiste varnosti, ki sva jo potrebovali. Bilo je veliko zanemarjanja, občutka, da nisva zares videni ali pomembni.« Eden od spominov, ki najbolje pokaže razmere, je obisk babice. »Ko je moja babi prišla na obisk, nama je prinesla burek in je rekla, da sva ga gledali tako, kot da že dolgo nisva normalno jedli.« Laura zato prvo rejništvo opiše brez olepševanja: »Jaz temu pravim, da sva iz enega škandala prišli v drugi škandal.«

Ker se v prvi rejniški družini nista počutili dobro, sta to povedali socialni delavki. Pomembno vlogo je imela tudi babica, ki je opozarjala na razmere. Sledila je premestitev, najprej v krizni center Palčica, nato pa v drugo rejniško družino. Tam se je za Lauro začelo drugačno obdobje. »Tam se je začelo novo, boljše življenje,« pravi. S sestro sta bili v tej družini skupaj do sestrinega petega razreda, nato je sestra odšla v zavod, Laura pa je v drugi rejnici našla osebo, ki ji je pomagala razumeti, da za ravnanja odraslih nikoli ni odgovoren otrok.

»Velikokrat sem pri svoji rejnici zjokala in ji odkrito rekla: Sem jaz kriva, da sem brez staršev in da me starši ne marajo?« Rejnica se je z njo pogovarjala, jo poslušala in jo prepričevala, da nastala situacija nikakor ni njena krivda. »Povedala mi je, da si staršev ne moreš izbirati.« Laura priznava, da tega sprva ni mogla sprejeti. V njej je bilo preveč jeze, predvsem do staršev in do vsega, kar se ji je zgodilo. »Z leti, z več takšnimi pogovori, sem počasi začela drugače gledati na stvari in jih bolje razumela. Danes vem, da nisem kriva za to, kar se je zgodilo.« To spoznanje danes izreče kot eno najpomembnejših sporočil svoje zgodbe. »Mislim, da bi moral vsak, ki gre skozi podobne stvari, vedeti, da ni kriv. Otrok ni kriv. Otrok je nedolžno bitje, ki ne bi smelo iti skozi takšne stvari in takšne izkušnje.«

Oče je bil več let v zaporu 

Očeta v njenem otroštvu skoraj ni bilo. »Oče ni bil zares prisoten v mojem življenju. Velik del časa je preživel v zaporu, tudi ko je bil na prostosti, pa nanj nisem mogla računati kot stabilno oporo.« Laura pravi, da po njenih spominih nikoli ni dvignil roke nad njo ali sestro, je pa posegal po alkoholu. Med staršema so se dogajali tudi fizični konflikti, ki jih je kot otrok težko gledala. »Lahko rečem, da ko sem ga najbolj potrebovala, ga ni bilo.« Danes sta z očetom v stiku. »Rekel je, da se želi potruditi in vsaj delno popraviti zamujeni čas, kar mi veliko pomeni, čeprav vem, da preteklosti ni mogoče izbrisati.«

Z mamo ima stik, vendar ga ohranja na razdalji. »Zavestno se odločam, da najinega odnosa ne poglabljam, ker je moje življenje tako bolj stabilno in mirno.« Ob tem jasno pove, da ji takšna razdalja pomaga. »Lahko rečem, da lažje diham, če nimava stikov.« S sestro ostaja povezana, čeprav je ta trenutno v poboljševalnem zavodu. 

Laura je skozi odraščanje večkrat čutila, da ne pripada popolnoma nikamor. »Ta občutek razpetosti je zelo realen. Kot da si nekje vmes - ne popolnoma del ene ali druge družine.« Občutek doma je zato povezala predvsem z varnostjo in sprejetostjo. »Najbolj doma sem se počutila tam, kjer sem bila sprejeta takšna, kot sem, brez občutka, da moram karkoli dokazovati.«

Ko je končala srednjo šolo, je prišel čas, da zapusti rejniško družino, v kateri se je prvič zares počutila varno. Na odhod jo je rejnica pripravljala postopoma, zato odločitev ni prišla nenadoma, a to ni pomenilo, da je bila lahka. »Odšla sem zato, ker sem končala srednjo šolo, hkrati pa se je rejnica tudi upokojila in bila zdravstveno nekoliko šibkejša.« Kljub temu priznava, da je bilo težko oditi iz okolja, ki ga je doživljala kot dom. »Čeprav sem vedela, da je to naslednji korak, je bilo vseeno težko zapustiti okolje, kjer sem se prvič zares počutila varno.«

Danes Laura živi mirno in stabilno življenje. Veliko je delala na sebi, predvsem na tem, da ne bi ponavljala vzorcev iz preteklosti. »Moja družina danes niso nujno samo biološke vezi - to so ljudje, ob katerih se počutim varno.« Praznike preživlja s prijatelji, partnerjem in sestro. »Zdi se mi pomembno, da takšne zgodbe ne ostajajo skrite, ampak da se razume, da obstajajo in da niso redke. Če moj glas lahko nekomu pomaga, da se v podobni situaciji počuti manj sam ali da lažje razume, kaj se dogaja, potem ima to zame še večji pomen.« Po objavi videa na TikToku jo je presenetilo, koliko ljudi se je odzvalo s podporo. »Nisem pričakovala toliko prijaznih sporočil. To mi res veliko pomeni.« Iz vsega, kar je doživela, danes izhaja misel, ki jo želi predati naprej: »Čeprav preteklosti ne moreš spremeniti, lahko spremeniš to, kako živiš naprej.«