Manevrska struktura narodne zaščite: vojska jih je podcenjevala

Slovenska osamosvojitev bi zagotovo potekala drugače, če ne bi imeli organizirane Manevrske strukture narodne zaščite, ki se je prvič predstavila decembra 1990 na postroju v Kočevski Reki. Takrat je Lojze Peterle, predsednik izvršnega sveta Republike Slovenije, dejal, da je »zadišalo po slovenski vojski«. Te dni mineva 36 let od začetkov ustanavljanja Manevrske strukture narodne zaščite, ki je bila tajno vojaško organiziranje Slovencev proti takratni državi Jugoslaviji, za kar bi vsi, ki so pri tem sodelovali, dobili visoke zaporne kazni. Da je do organiziranja teh razsežnosti sploh prišlo, je bil odgovoren tudi Mihael Petrovič st., ki je bil takrat predsednik skupščine občine Kočevje.

Za ukaz, ki ga je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) izdala štabom teritorialne obrambe (TO) 15. maja 1990, kjer so v strogi tajnosti – da ne bi nihče izvedel za to – zahtevali predajo orožja 17. maja, je Petrovič izvedel 17. maja popoldne, ko ga je o tem obvestil Tone Krkovič, ki je bil takrat načelnik oddelka za ljudsko obrambo na občini Kočevje. Za ukaz o predaji orožja je izvedel po naključju. »Takrat seveda še nismo vedeli, kakšen obseg ima ta odvzem orožja, zato smo se istega večera ob 19. uri sestali Tone Krkovič, Tone Turk, ki je bil predsednik občinskega izvršnega sveta v odhajanju, in jaz. Sklenili smo, da je treba naslednji dan nujno sklicati sejo občinskega sveta za ljudsko obrambo in ugotoviti, kaj se v resnici dogaja,« pravi Mihael Petrovič st.

Turk je potem odšel, s Krkovičem pa sta preverjala naprej: Petrovič je poklical komandirja kočevske policije, Krkovič pa na Jasnico, kjer je bil policijski vadbeni center. Takrat je bil tam tudi Vinko Beznik, ki je bil tudi sicer doma na Kočevskem. Njegova enota je imela takrat na Jasnici vaje. Beznik je prek policistov, ki so bili iz vse Slovenije, hitro prišel do podatka, da je akcija odvzema orožja potekala po vsej Sloveniji. »Videla sva, da je zadeva resna. Rekel sem Krkoviču – takrat je bil še tovariš Krkovič –, da se bo treba organizirati, ampak zelo previdno,« pravi sogovornik. Tone Krkovič je že takrat maja govoril o slovenski vojski, pravi Mihael Petrovič st.: »Jaz pa sem mu rekel, da bo potrebna skrajna previdnost.«

Krkovič je takoj začel po Sloveniji iskati somišljenike. Predsednik izvršnega sveta občine Kočevje Ladislav Lenassi, ki je nasledil Toneta Turka, je bil absolutno na strani osamosvojitve in je Krkoviča podpiral na vse načine, tako da mu je zagotovil službeni avto, da se je lahko vozil po vsej Sloveniji in organiziral mrežo. »Zanimivo je, da so bili vsi, ki jih je kontaktiral, očitno zanesljive osebe, ker zadeva ni prišla na dan oziroma vojska ni reagirala. Ali nas je podcenjevala ali je pa imela premalo podatkov,« pravi Mihael Petrovič st. Takoj po seji sveta za ljudsko obrambo so v Občini Kočevje sklicali izredno sejo skupščine občine, ki je bila v soboto, 19. maja 1990. »Javnost sploh ni vedela, da se razorožitev dogaja, ker je bil glede tega zaukazan molk. Mi pa smo na sejo povabili novinarje – hvala bogu zanje –, da so to, kar se dogaja, dali v javnost,« pravi Mihael Petrovič st. Razorožitev je bila potem prva vest večernega televizijskega Dnevnika.

Na tej seji so vsi člani skupščine podprli zahteve oziroma sklepe, v katerih so obsodili nezaupanje, ki ga je izkazala JLA do vodstva. »Napisali smo, da odvzem orožja razumemo kot nezaupnico Sloveniji in zahtevamo njegovo vrnitev, obenem pa smo zahtevali, da se ugotovi odgovornost vseh tistih, ki so pri izdaji in prenosu tega povelja sodelovali,« pravi sogovornik, prepričan, da je ukaz o razorožitvi še najbolj škodil vojski. »Ta ukaz nas je aktiviral. To je bila točka preloma. Mi smo se zdaj začeli organizirati v obrambnem smislu, mimo takratne države,« pojasni Petrovič st. 17. decembra 1990, ko je bil v Kočevski Reki organiziran postroj enote Teritorialne obrambe, pa »je Slovenija pokazala, da ima hrbtenico«, pravi Petrovič st. Tam sta bila predsednik izvršnega sveta oziroma danes bi rekli predsednik vlade Lojze Peterle, republiški sekretar za obrambo oziroma minister za obrambo Janez Janša, pa minister za notranje zadeve Igor Bavčar in drugi. »Postroj je bil kar hudo napet dogodek. Veseli smo bili, da je bila nizka oblačnost in da je rahlo snežilo, ker helikopterji zato niso mogli leteti,« pravi Petrovič, ki je imel tudi kasneje, med osamosvojitveno vojno, dokaj dobre informacije, kaj se na terenu dogaja, saj ga je Tone Krkovič, ki je potem postal vodja brigade Moris, informiral o dogajanju.

Sogovornik je prepričan, da zgodovine, še posebno tako pomembne, ne bi smeli pozabiti: »Nedavno sem bil v bolnišnici in poleg sta ležala dva mlada človeka, ki nista vedela skorajda nič o osamosvojitvi. Glede na to, kaj se dogaja po svetu, bi se mlade generacije morale zavedati, da domovino obdržiš samo, če jo braniš. Drugače je ni. Domovino pa potrebuješ, ker ne moreš samo prevzeti neke druge. In domovino braniš.«