Črna noša je bila tista oblika poenotenega načina oblačenja, ki se je v drugi polovici 19. stoletja uveljavila po vsem slovenskem ozemlju, črne in svilene različice pa so bile razširjene predvsem v mestih in njihovi okolici. Za nekatere praznike so ženske temnemu, navadno črnemu krilu, oprijeti bluzi in pogosto tudi predpasniku dodale še nekaj prvin starejšega kmečkega oblačilnega videza, to sta peča in sklepanec.
Črna noša sploh ni žalna obleka, ampak je v prvi vrsti slavnostna. Ženske so jo nosile ob posebnih priložnostih. To so cerkveni dogodki, društvene procesije, zlate poroke, čitalniški tabori in razne mestne svečanosti. Obleka v črni barvi je bila takrat zelo moderna. Če podrobneje pogledamo, bomo videli, da so imele meščanke obleke iz boljšega blaga, pri nastajanju teh oblek pa so sodelovale boljše šivilje, ki so znale lepše krojiti. Če je kdo imel tako obleko, je pomenilo kar precejšnje bogastvo. Zato so se prenašale tudi iz roda v rod.
Procesije v Ljubljani so se v letih pred prvo svetovno vojno udeležile tudi ženske, oblečene v črne noše. FOTO: Arhiv Slovenskega etnografskega muzeja
Zaradi vsakoletne prireditve je Kamnik po vsej Sloveniji znan prav po narodnih nošah in oblačilni kulturi.
V virih in literaturi je črna noša pogosto opisana tudi kot ljubljanska in meščanska, in čeprav so vsi izrazi med ljubitelji narodnih noš uveljavljeni, niso povsem točni, saj tovrstna oblačila niso bila priljubljena le v mestih, še zdaleč pa ne le v Ljubljani, prav tako pa tudi niso bila samo črna. Med oblačilnimi materiali so ob koncu 19. stoletja kot modne namreč prevladovale tkanine različnih temnih barv. Ena od glavnih značilnosti črne noše pa je prav bela peča, zavezana na petelinčka, kakor rečemo načinu vezave, ki se je uveljavil v 70. letih 19. stoletja, zahteva pa dobro naškrobljeno pečo, vrsto spretnosti, ter številne bucike in sponke.
Ne eno, čim več spodnjih kril!
Etnologinja Jasna Paladin pravi, da se odnosi lastnic narodnih noš do oblačilne dediščine precej razlikujejo: »Nekatere so prepričane, da se noše ne posoja, ker je to osebna last, spet druge si posamezne dele z veseljem izmenjavajo in dopolnjujejo med seboj. Nekatere v oblačenju vidijo zgolj veselje, druge dolžnost, nekatere prisegajo na eno, spet druge na čim več spodnjih kril, nekaterim je ljubši zlat, spet drugim srebrn nakit, nekatere so prepričane, da je pentlja obvezen dodatek črne noše, drugim pa se to zdi že kičasto.«
Martina Golob Bohte v najljubši črni noši FOTO: Primož Hieng
Tudi v Kamniku, ki je zadnjih pet desetletij zaradi vsakoletne turistične in etnografske prireditve po narodnih nošah in oblačilni kulturi znan po vsej Sloveniji, je ohranjenih ali na novo izdelanih črnih noš bistveno manj kot drugih, predvsem gorenjskih narodnih noš.
Elegantna noša
Z oblačilno dediščino, predvsem pa z narodnimi nošami je bila v Kamniku najbolj povezana družina Pucelj. Mama Mara se je za stare oblačilne kose, predvsem peče in rute, navdušila že v mladosti. Tudi zato, ker se je v narodno nošo oblačila že njena mama Micka Peršin, poročena Kromar. Gospa Mara Pucelj je s svojim znanjem in ljubeznijo več kot dve desetletji bdela nad vsakoletnim sprevodom narodnih noš, pošila vrsto dotrajanih peč in zbrala številne stare oblačilne kose, ki so jih Kamničani pred leti že lahko videli na razstavi. Ves čas si je prizadevala, da bi obleke, ki so jih ženske oblekle za sprevod, čim bolj dostojno predstavljale resnično podobo preteklega oblačilnega videza, predvsem dediščino narodnih noš.
V vsakoletnem sprevodu na Dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine redno sodeluje tudi Kamničanka Martina Golob Bohte, ki je svojo prvo črno nošo dobila, ko je bila stara 23 let. »Oblačenje v narodno nošo mi je približala mama Antonija Golob, ker pa so bili v prijateljskih odnosih z družino Pucelj, sem se kaj hitro seznanila tudi z oblačilno dediščino Mare Pucelj. Prav pri Pucljevih sem videla prvič tudi črno nošo. Gospa Mara je pokazala svojo in takoj sem se navdušila zanjo – ker je elegantna.
Barbara Didovič (levo) v črni noši in njena hči Ana v gorenjski noši FOTO: Primož Hieng
Nekajkrat sem oblekla njeno črno nošo, nato pa dala šivilji narediti novo, tako da danes oblečem črno nošo, izdelano iz brokata, sešito po starih krojih. Peča, sklepanec oziroma sklepnik, kakor mu pravimo, nakit, čevlji in drugi dodatki so rezultat večletnega zbiranja, obdarovanja in predvsem dediščine mame in tašče,« je povedala Golob Bohtetova.
Noše ne smeš nositi, moraš jo peljati!
Čisto nov svet
»Ta črna noša mi je tako pri srcu, da jo oblečem le za največje slovesnosti,« pravi gospa Martina. »Za sprevod po Kamniku je navadno ne oblečem, saj se preveč potim, gneča je prevelika in zato se na oblačilih dela škoda.«
Ob omenjeni črni noši pa ima doma še tri narodne noše – črno, kombinirano z lila barvo, črno s temno rdečim krilom, ki ji reče kamniška noša, in črno z zelenim krilom, ki ji pravi jezerska noša.
Fotografija skupine žensk v črnih narodnih nošah je nastala leta 1908. FOTO: Arhiv Slovenskega etnografskega muzeja
Sprevoda ob Dnevih narodnih noš v Kamniku se je v petdesetletni zgodovini prireditve udeležila še vselej, le enkrat ne zaradi bolezni. Čeprav ji priprava noše – pranje, likanje, škrobljenje in oblačenje – vzame tudi po več dni, se oblačenja v črno nošo vedno znova veseli. »Ko se doma napravim v nošo, se preselim v čisto neki drug svet,« pove gospa Martina. »Za vselej pa si bom zapomnila besede Mare Pucelj, ki mi je nekoč rekla: 'Noše ne smeš nositi, moraš jo peljati!'«
23 let je imela, ko je dobila črno nošo.
