Mariborski profesorici Katarini Goričan dijak zabrusil srhljive besede: »Ustrelite se!«

Na družbenih omrežjih je te dni pritegnil pozornost pretresljiv zapis mariborske profesorice Katarine Goričan, ki je delila surovo izkušnjo iz razreda. Dolgoletna pedagoginja, ki že petindvajset let poučuje likovno umetnost na III. gimnaziji Maribor, se v svojih javnih nastopih vztrajno bori proti togemu šolskemu sistemu. Zaradi svojega srčnega vodenja dijakov in opozarjanja na problematiko v šolstvu je postala tudi letošnja nominiranka prestižnega izbora Ona 365, njena zadnja izkušnja pa dokazuje, da so stiske mladih dosegle vrelišče.

V svojem najnovejšem zapisu z naslovom »Ustrelite se!« opisuje incident, ki se je zgodil pred celim razredom. Miren, tih dijak, s katerim je bila vedno v dobrih odnosih in ga je spodbujala pri risanju, se je nenadoma postavil prednjo, ji zaprl pot in ji ostro zabrusil te grozljive besede. Premaknil se je šele na prigovarjanje sošolcev. Profesorica poudarja, da bi bil takšen izpad v očeh sistema zrel za najstrožji ukor, vendar je sama v njem prepoznala nekaj drugega: »neznanski krik stiske, ki je prebila vse jezove.« Dijak je namreč že leta žrtev norčevanja vrstnikov, ob tem pa se kopičijo še slabe ocene in frustracije.

Katarina Goričan opozarja, da družba nenehno zamenjuje vzroke in posledice: »Njegova izjava ni bila napad name, ampak projekcija lastne nemoči. In ogledalo sistema, v katerem čustvena podhranjenost vodi do radikalizacije in strelskih pohodov, če bomo tako nadaljevali.« Kot naturopatinja potegne vzporednico z zdravjem in pojasni, da je neprimerno vedenje zgolj signal, kot je povišana telesna temperatura signal vnetja. Kaznovanje brez reševanja izvora težave ne prinaša rešitev. Po njenem mnenju je kaznovanje simptomov »kot uporaba neučinkovitega gasilnega aparata, ki ne ugasne ognja, ampak le razpiha dim.«

Nesorazmerje med podatki in empatijo

Sodobna šola po mnenju mariborske profesorice deluje kot uničujoč stroj, ki od mladih zahteva preveč faktografskega znanja, povsem pa zanemarja njihovo duševno zdravje. V zapisu je to opisala z besedami: »... na eni strani imamo suficit v glavah, presežek informacij, ki jih šola neizprosno zahteva, kajti tu so NPZ-ji in matura, na drugi strani pa strašljiv deficit srca in empatije.« Zaradi tega lovljenja ocen in točk šolski prostor zapuščajo cele generacije, ki so popolnoma nepripravljene na realno življenje. Vse večje nasilje med mladimi, huliganstvo in spletna agresija so le zunanje manifestacije globljega problema. Goričanova poudarja: »So rezultat vzgojne suše v naših šolah, ki otroke spreminja v tekmovalce za ocene, njihove duše pa pušča na cedilu!«

Ošvrknila je tudi pogosto zakoreninjeno prepričanje odraslih, da je današnja mladina preprosto nevzgojena. Težava je po njenem mnenju povsem drugje: »Ti mladi se ne znajo regulirati, ker so v sebi »izsušeni« – brez vzgledov, brez čustvene varnosti in brez veščin, kako ravnati z lastnim gnevom.« Dodaja, da »nevzgojenost je pogosto le ime, ki ga damo stiski, ki je ne razumemo.« Mladina je v resnici le ogledalo celotne družbe. Če odrasli svoje težave rešujejo z izključevanjem in agresijo, se mladi nimajo kje naučiti drugačnega ravnanja.

Poziv odločevalcem: Kje je interventni zakon za šolstvo?

Profesorica bo o teh perečih temah ranljivosti in radikalizacije mladih kot vabljena predavateljica spregovorila na mednarodni konferenci Global-Social Nexus na FUDŠ. Ob tem pa pošilja jasno in glasno vprašanje politiki ter tistim, ki sprejemajo odločitve: »Potrdili ste interventni zakon za Slovenijo, kje pa je interventni zakon za slovensko šolstvo? Gre za vzgojo naroda, ki bi nas še kako morala skrbeti. Kdaj bo to na vrsti? Ko bo že prepozno in bo na eni od šol hudo počilo?«

Ošvrknila je tudi pogosto zakoreninjeno prepričanje odraslih, da je današnja mladina preprosto nevzgojena. FOTO: Sandi Fišer/mediaspeed

Rešitev vidi v koreniti preventivi in v svoji viziji »Čuteče šole«, ki bi sistematično gradila na odnosih in empatiji že od malih nog ter s tem čez dvajset let obrodila poštene in čustveno stabilne državljane. Slovenija po njenem mnenju nujno potrebuje tudi zagovornika otrokovih pravic. Svoj poziv odločevalcem zaključuje z opozorilom, da šola ne sme ostati zgolj tovarna podatkov do mature: »Potrebujemo učinkovit namakalni sistem empatije od vrtca dalje. Ni suša samo na poljih, predolgo že traja tudi v šolah. Zalijte tam, kjer je najbolj suho. Zdaj.«

Kdo je Katarina Goričan?

Mariborska profesorica likovne umetnosti je širšo slovensko javnost močno ganila že ob koncu lanskega šolskega leta. Takrat je napisala odmevno javno pismo o Janu, Emi, Luki in vseh tistih »neopaženih učencih«, ki se tiho borijo z osebnimi izgubami, stiskami ali boleznimi, in ob koncu leta zanje nihče ne ploska, saj ne dosegajo najvišjih ocen.

V svojih intervjujih opozarja, da slovenski šolski sistem, ki v svojih temeljih še vedno sloni na rigidni strukturi iz časov Marije Terezije, hromi otroško ustvarjalnost in inovativnost. Ker sistem že zelo zgodaj nagrajuje izključno pokornost, sledenje in enake odgovore, napako pa obravnava kot neuspeh, vzgajamo zgolj vzorne »prilagojence«, namesto samozavestnih in kritično mislečih ljudi. Posledica togega učenja na pamet in nenehnega pritiska pred maturo pa je tudi drastičen porast izostankov v slovenskih šolah, saj človeško telo takšen stres zaznava kot neposredno nevarnost.

Intervju s profesorico Katarino Goričan si lahko preberete na straneh Onaplus.