Ko so konec decembra v minoritski cerkvi sv. Frančiška Asiškega znova obesili veliko oltarno sliko Marija z detetom na prestolu in svetniki, so predvsem starejšim Pirančanom ter poznavalcem umetnosti stopile solze v oči. Po dolgih 85 letih se je mojstrovina beneškega renesančnega slikarja Vittoreja Carpaccia vrnila iz Italije in tja, kamor spada – domov. Je srce Pirana, ki znova krasi cerkev sv. Frančiška, pred dokončno namestitvijo pa so jo skrbno pregledali in zaščitili slovenski restavratorji.
Odnesla vojna
Za Pirančane ni le slika. Je del identitete, tiha priča stoletij, simbol vere, vztrajnosti in pripadnosti. »To ni le umetniško delo, to je del naše duše,« je bilo slišati med domačini, ki so cerkev ob prihodu slike napolnili do zadnjega kotička. Slika je bila tam vse od leta 1518, ko jo je Carpaccio naslikal posebej za piransko cerkev. Nato jo je odnesla vojna – in v Italiji je ostala desetletja. Za Piran je bila slovesna namestitev slike v svojo izvirno renesančno edikulo zgodovinski dogodek. Spremljal ga je bogat duhovno-kulturni program, blagoslov pa je opravil koprski škof msgr. dr. Peter Štumpf. Zbrane je ganil tudi govor podžupanje Pirana Manuele Rojec. »Danes ne praznujemo le vrnitve slike, ampak vrnitev dela naše zgodovine. Hvala vsem, ki ste s strokovnostjo, potrpežljivostjo in srčnostjo omogočili, da je Madonna spet med nami,« je poudarila na dogodku. Po slovesnosti so se gostje zbrali v križnem hodniku samostana, kjer so restavratorji, zgodovinarji in predstavniki institucij pojasnili ozadje zahtevnega konservatorskega procesa.
Danes ne praznujemo le vrnitve slike, ampak vrnitev dela naše zgodovine.
Slika je bila od leta 1940 shranjena v Padovi. Tja so jo odpeljali zaradi nevarnosti bombardiranja med drugo svetovno vojno. Po vojni pa se ni vrnila – ostala je v muzejskih depojih in nazadnje pri minoritih v Padovi, v muzeju Antoniano ob baziliki sv. Antona Padovanskega. Tamkajšnji patri so jo bili pripravljeni vrniti že prej, a Italija dovoljenja za to kar ni izdala. Dolga pogajanja med slovensko in italijansko stranjo so se končno obrestovala. Proces je vodil slovenski pooblaščenec za vračanje umetnin Tomaž Kunstelj, ki je večkrat poudaril, da ne gre za odvzem dediščine, temveč za vrnitev v izvorni prostor. Slika se je vrnila v okolje, za katero je bila ustvarjena. Čeprav so nekateri italijanski politiki nasprotovali vrnitvi, je prevladal strokovni in kulturni argument. Delo je bilo namreč naročeno za piransko cerkev in tja tudi spada.
Vrhunska operacija
Danes Carpaccieva Madonna znova zre v piranske vernike in obiskovalce cerkve. Tako kot pred 500 leti visi v istem prostoru in nad istim oltarjem. A pred tem so jo vzeli v svoje roke konservatorji in restavratorji. Zanje se je pravi izziv začel, ko je slika prispela v Slovenijo. Prevzel jo je Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine, v katerem deluje elitna ekipa slovenskih konservatorjev. Njihovo delo ni bilo le čiščenje, temveč vrhunska znanstvena operacija. Vodja projekta je bila Barbka Gosar Hirci, pregled stanja slike je opravila Emina Frljak Gašparovič, restavriranja zlatega okvirja so se lotili Nuška Dolenc Kambič, Tina Vrenko in Ana Strašek, naravoslovne raziskave sta opravila Andrej Hirci in Katja Kavker, montaža na njeno mesto pa je bilo delo Janeza in Francija Novaka, Anžeta Šušteršiča, Aljaža Krajnca, Anžeta Štrubelja in Tilnana Hircija.
Slika se je vrnila v okolje, za katero je bila ustvarjena.
Sliko so že na začetku dela omenjene ekipe natančno pregledali z vrsto neinvazivnih preiskav. Te so razkrile obseg in kakovost starih konservatorsko-restavratorskih posegov ter njeno trenutno stanje. Zaradi zahtevnosti postopkov so pregled izvedli v Restavratorskem centru ZVKDS v razmerah, v katerih so zagotovljeni najvišji tehnični in varnostni standardi. Kot navaja Barbka Gosar Hirci, so ugotovili, da mere, navedene v katalogih in italijanskem zapisniku, ne držijo. Slika dejansko dosega 291,5 cm v višino in 119,5 cm v širino, kar odstopa za približno 10 cm od prejšnjih podatkov. Ugotovili so, da je bila v preteklosti večkrat konservirana in restavrirana – domnevno vsaj tri- ali štirikrat (čiščenje, utrjevanje, podlepljanje, kitanje, napenjanje na podokvir, retuširanje, lakiranje). S specialnimi preiskavami so določili obseg številnih retuš, ki ponekod prehajajo tudi v preslikave.
Dodatna zaščita
»Slika je nameščena na nov podokvir, vidni so tudi izdaten sloj laka in manjše lokalne mehanske poškodbe. Stanje slike je trenutno stabilno,« je med drugim zapisala Barbka Gosar Hirci. Za dodatno zaščito slike so izvedli dva ključna ukrepa: zasteklitev spredaj za preprečevanje mehanskih poškodb dragocenega likovnega dela in negativnih vplivov okolja, zaščitna površina zadaj pa jo varuje pred prahom, umazanijo, mikroorganizmi ter visoko vlago iz sten in prostora. Izkušnje namreč kažejo, da so tako zaščitene slike bistveno manj poškodovane kot tiste brez zaščite. Sliko in oltarno nišo so pred montažo ustrezno pripravili. Nosilne elemente za sliko in okrasni okvir so izdelali iz nerjaveče kovine in pritrdili na stene oltarne niše ter na robove okrasnega okvirja. Posebno pozornost so namenili distanci zadnje strani slike od stene oltarne niše. Z ustrezno distanco so vzpostavili kroženje zraka, kar preprečuje nastanek nevarne kondenzacije.
Zaradi vzpostavitve mehanskega varovanja je slika zdaj spredaj zastekljena. Izbrali so zaščitno steklo debeline 8,76 mm v antirefleksni izvedbi z visoko UV-zaščito, ki zagotavlja optimalno varovanje umetnine ter hkrati omogoča njeno jasno in nemoteno vizualno doživljanje. Stekleno površino držijo nosilci, diskretno nameščeni na zadnjo steno oltarne niše in barvno usklajeni z okrasnim okvirjem. Tudi nosilci so nameščeni na ustrezni distanci od slikovne površine zaradi vzpostavitve kroženja zraka. Cilj vseh postopkov, kakopak, je bil, da bo slika, stara pol tisočletja, varna in občudovana še naslednja stoletja.
Okrasni okvir sicer ni originalen, a se na njem pojavlja isti vzorec, kot je na preprogi pod Marijinim prestolom. FOTO: Ubald Trnkoczy
Oltarna niša je sliko pričakala ustrezno pripravljena. FOTO: Ubald Trnkoczy
Za preprečevanje mehanskih poškodb dragocenega likovnega dela in negativnih vplivov okolja so namestili zasteklitev. FOTO: Ubald Trnkoczy
Slika pod različno svetlobo FOTO: Andrej Hirci
Na sliki je tudi piransko obzidje, kot ga je pred 500 leti videl Carpaccio. FOTO: Ubald Trnkoczy
Veselje elitne ekipe Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine ob zaključku del FOTO: Ubald Trnkoczy
Oltarno sliko Marija z otrokom in svetniki je Carpaccio po naročilu Pirančanov naslikal leta 1518. FOTO: ZVKD
