Prav najstniki so med tistimi, ki posebno težko prenašajo osamitev, saj se vse njihovo življenje vrti okoli vrstnikov, druženja, simpatij in ljubezni.
Marko Juhant, specialni pedagog, strokovnjak za motnje vedenja in osebnosti, dolgoletni pedagog, ravnatelj, vzgojitelj in avtor številnih knjig o učenju in vzgoji, pravi, da starši, babica in drugi družinski člani, pa naj so še tako dobri, v tem času svojim mladostnikom ne morejo nadomestiti vrstnikov.
»To je nemogoče,« pojasnjuje, »saj vrstnik drugače razmišlja kot odrasli. Dva vrstnika si že z eno besedo povesta več kot mi v celem stavku, delijo enake izkušnje, uporabljajo iste besede, ki imajo zanje isti pomen … Skupne so jim tudi težave, negotovost, zmedenost, ki jih ima vsak otrok oziroma mladostnik v času svojega razvoja in so normalne in potrebne.«
Preberite še: Marko Juhant: Boljše igrače kot starša na tleh še niso izumili
Zato so mladostniška prijateljstva tako pomembna in jih je treba ohranjati tudi med izolacijo. »Vsak otrok bi moral imeti enega ali dva najboljša prijatelja,« nadaljuje.
Med osamitvijo naj otroci pokličejo sorodnike, prijatelje ali učitelje. FOTO: Guliver/Getty Images
»Zdaj mladi pogosto rečejo, da imajo štirinajst najboljših prijateljev, a to ni enako, kot če imaš dva ali enega takega, ki mu lahko zaupaš in tudi poveš, da si zdaj doma in v šoli ne vidiš dekleta, ki ti je všeč, zato komaj čakaš, da jo boš spet videl. Nakar on odvrne, da seveda tega ne bo nikomur povedal in da mu tega niti ne bi bilo treba reči,« pove in izpostavlja, da otrokom starši že rečemo, naj si poiščejo prave prijatelje in da jih morajo obdržati, a kako naj to storijo, jih ne naučimo.
»V karanteni se tega lahko naučijo tako, da vzpostavijo z vrstnikom neki ritual – ugotovijo, na primer, kdaj imata oba čas, in ga pokličejo ter malo poklepetajo z njim. Saj ni treba, da pogovor traja pol ure, že nekaj minut šteje. Fantje so sicer stereotipno pogosto bolj kratki, dekleta pa bi običajno raje malo dlje klepetala – lahko pa je seveda tudi obratno, odvisno od osebnega načina komuniciranja,« doda in svetuje, naj se otroci v času med osamitvijo naučijo vzpostavljati in vzdrževati socialne stike in poklicati različne ljudi, na primer babico, tudi učitelja, če jim kakšna stvar ne gre, saj v tem času to ni problem in so mnogi učitelji dosegljivi.
Najstniki v tem času še posebno pogrešajo vrstnike. FOTO: Guliver/Getty Images
»Navadijo naj se jih poklicati, vprašati, kako jim gre, povedati, da je njim malo čudno doma in je bolje iti v šolo, čeprav prej niso prav radi hodili itd., tudi povprašati, kaj je z učiteljičinimi otroki in ali je samo doma ali hodi v šolo. Zdaj, v tem malo drugačnem času, lahko namreč vprašajo marsikaj, pa ne bo nič narobe. S tem se bodo mimogrede kalili tudi v vzdrževanju stikov, znali kaj povedati, vprašati, sodelovati in odgovarjati.«
