Martinovo se začne v Novi Gorici

Nova Gorica je stičišče treh vinorodnih okolišev, Vipavske doline, Krasa in Brd, ter zrcalno bratskih Carso in Collio, ki so v kontrastu z njeno mladostniško razigranostjo tradicionalno obarvani. »Ponovili bomo uigrano zgodbo iz preteklih let – povezali bomo vino s kulinaričnimi užitki in urbanim doživetjem,« pravijo na novogoriškem turistično-informacijskem centru, ki v sodelovanju z Mestno občino Nova Gorica pripravlja dogodek. »Za gurmanske užitke bodo poskrbeli gostinci, združeni pod znamko GO Gourmet.«

Glasbeno vzdušje bosta pričarala harmonikar Marko Hatlak in skupina Kapobanda. Obiskovalce bo razveseljeval Gogo Gosak. Vrhunec prireditve bo slavnostni krst mladega vina, s katerim se bo uradno začela sezona martinovanj. Vsi, ki bodo hoteli varno prispeti v mesto in domov, bodo lahko uporabili prevoz z veselim Gogo busom, ki je lani sodeloval na natečaju za sejalca 2016.
Na gurmanski krožni poti med gostinci, vinarji in turističnimi kmetijami si je mogoče sedež zagotoviti z vinsko-kulinaričnim potnim listom z 10 kuponi za pokušino lokalnih dobrot in vin pri ponudnikih, ki predstavljajo postaje veselega Gogo busa. Ta inovativno in trajnostno povezuje lokalne ponudnike, obiskovalcem pa omogoča drugačno odkrivanje okusov Goriške.

Nova Gorica je že sedem desetletij srce sončne Goriške. Mesto z blago klimo, zeleno in cvetoče vse leto, mlado in živahno, je prijazno do domačinov in obiskovalcev z vseh koncev sveta. Je tako rekoč mlajša sestra Gorice, s katero pa skupaj pišeta prihodnost. Kot edinstven primer v Evropi dve mesti stojita tik ob meji, a brez mejnih prehodov ter v vedno večjem sožitju na vseh ravneh.

Sklep, da se začne graditi Novo Gorico, je v Ljubljano prinesel Miha Marinko, tedanji predsednik vlade LRS, in za gradnjo pooblastil ministra za gradnje Ivana Mačka. Okrajni izvršni odbor je 18. aprila 1947 ustanovil poseben delovni odbor, ki je bil odgovoren za gradnjo mesta. Kmalu so bili izdelani prvi urbanistični načrti za gradnjo na Solkanskem polju. Izmed teh je bil izbran načrt arhitekta Eda Ravnikarja. Na izbranem ozemlju je bilo goriško pokopališče, do katerega je vodila cesta sv. Gabrijela (današnja Erjavčeva ulica) mimo ene izmed goriških opekarn in stanovanjske naselbine za železničarje, zaposlene na bližnji postaji. Na mokrotnih travnikih ob potoku Koren je bilo le nekaj samotnih kmetij. Za mesto se je uveljavljalo ime Nova Gorica.

Tako so ga označevali sodobni tisk in graditelji, čeprav se je uradno prvič pojavilo 7. novembra 1949 kot sestavni del krajevnega ljudskega odbora Solkan, kot mesto in občina pa šele 19. aprila 1952, v zakonu in razdelitvi Ljudske Republike Slovenije na mesta in okraje.

V oktobru in novembru 1947 so prve skupine delavcev začele pripravljalna dela, t. j. gradnjo pomožne obhodne ceste, ki bi povezala Solkan s Šempetrom, ter obnovo železniške postaje in prog. Nova Gorica torej letos praznuje 70-letnico obstoja.