Mateja Kopar: pripadnica zdrave kmečke pameti in naj prostovoljka podeželske mladine

»Smo v Gabrju, vasici v krajevni skupnosti Boštanj, spadamo v Posavje, ker pa smo na desni strani Save, smo še vedno Dolenjci,« nam je v uvodu povedala Mateja Kopar, ki je skupaj z Martinom Žbogarjem prejela priznanje za naj prostovoljca podeželske mladine za leto 2024, podelila ji ga je Zveza slovenske podeželske mladine.

»Podeželju sem zapisana z vsem srcem. Čeprav je veliko ovir, pa tudi finančno nismo vselej pravično nagrajeni, vztrajamo in obdelujemo svojo zemljo. Kljub temu da v državi ni pravega odnosa do kmetov, se vseeno borimo. Zakaj? Ker vemo in verjamemo, da je biti povezan z naravo edini pravi način.«

Matejo Kopar smo obiskali na njeni domačiji, na kmetiji, ki jo obdeluje skupaj s partnerjem in mamo. »Najprej sem šla v službo, si tam nabrala res zelo veliko izkušenj, potem pa sem se vrnila domov; sicer pa so bile vse moje službe povezane s kmetijstvom, ne nazadnje sem magistrica agronomije. Vso to energijo, voljo in znanje, ki sem jih pridobila, sem želela namreč vložiti v lasten projekt in biti sama svoj šef,« je pripovedovala o razlogih, zakaj se je vrnila domov.

Doma marljivo dela na kmetiji, ob tem pa opravlja na terenu tudi delo kontrolorke ekoloških kmetij: na podlagi teh kontrol se potem podeljujejo tudi certifikati ekološkim kmetijam.

Sneg bi bil idealen

Ko smo prišli, sta nas pred hišo pozdravila dva psa: Gala in Snacky. Čuvala sta kmetijo, predvsem pa vse mlade piščance, ki so se greli v hlevu. »Veste, naša osrednja panoga je prav piščančjereja, zaradi tega tudi ravno urejamo in obnavljamo hlev. Na kmetiji sem ohranila govedo, saj imamo tudi nekaj predelov s strmim reliefom in jo lahko ustrezno popasemo. Pri hiši je tudi nekaj kokoši nesnic, da so sveža jajca za doma in za sosede. Ker so to kraji, kjer je razvito vinogradništvo, imamo tudi vinograd, ki ga v območju, kjer se vinogradništvo opušča, še vedno obdelujemo. Sicer pa naša kmetija premore tudi travnike, polja, pašnike in kar nekaj gozda. Na polju sejemo ječmen, tritikalo in še marsikaj.«

Mateja Kopar je prišla do laskave nagrade. Foto: Osebni Arhiv

O njihovi osrednji panogi piščančjereji je povedala tole: »V prvi vrsti je pomembno, da imajo piščanci primerno urejen in dovolj topel prostor, ne sme jim manjkati ne hrane ne vode. Moja naloga je, da jih nekajkrat na dan obiščem in poskrbim zanje, pri čemer mi pomaga mami. Kot sem že rekla, ravno urejamo hlev, ki bo še boljše izoliran in energetsko še učinkovitejši, da se bodo od prvega dne izvalitve piščanci pri nas počutili res karseda optimalno.«

Mateja bi rada v bližnji prihodnosti uredila še skladišče za žito, ki ga pridelajo. »Skratka, počasi urejamo in izboljšujemo kmetijo, ki naj bi se skozi generacije le še optimizirala.« Seznanila nas je tudi, da so lani jeseni uredili še gnojnik, to pa zato, da ne bi slučajno dušik kam odtekal in onesnaževal.

Za piščance, kot pravi, je treba skrbeti res pozorno. Foto: Osebni Arhiv

Tudi zaradi takšnih izzivov ji ni nikoli dolgčas, s tem, kot priznava, da je pozimi manj fizičnega dela. Zato je začetek tega leta izkoristila predvsem za urejanje dokumentacije in evidenc, za izobraževanje, tega ni nikoli dovolj, januar in februar pa sta meseca, ko zemlja počiva. »Bilo bi resda še boljše, ko bi bile temperature še nižje, da bi si zemlja resnično še bolj odpočila. Bilo bi idealno, da bi bilo padavin v obliki snega toliko, da bi se zemlja napojila z vodo in nahranila podtalnico, da bi nastale zaloge vode. V minulih letih pa je bilo kar nekaj zgodnjih pomladi sušnih,« je premišljevala sogovornica.

Enostavna računica

Biti kmet je lepo, ni pa vedno lahko, se je strinjala tudi Mateja Kopar: »Po eni strani je kmetija podjetje, a je tu notri vključena tudi tako močna čustvena nota, ki je ne smemo zanemariti. Če bi si vračunal res vsako uro, ki si jo vložil v delo, se finančno ne bi sešlo. Vsak kmet bi moral imeti enostavno računico, predvsem pa nekakšen nadzor nad stroški, prihodki in odhodki. Morda je meni nekoliko lažje, saj prodajam končnim kupcem ...« K njej domov prihajajo namreč številni, ki želijo kupiti sveža domača jajca in ostale pridelke, ki jih je prispevala narava. »Moji kupci so predvsem mlajše izobražene družine, ki jim je pomembno, kaj jedo njihovi otroci, pa tudi tisti starejši, ki so morda zboleli ali pa je njihova skrb za zdravje postala nekoliko izrazitejša in si želijo zato na ta način izboljšati kakovost prehrane.«

Rada se usede na traktor in kmetuje. Foto: Osebni Arhiv

Mateja je že vrsto let tudi članica Društva podeželske mladine Tržišče. »Ponosni smo na naše društvo, letos praznujemo okroglih 40 let, prvo nedeljo v juliju bomo organizirali že tradicionalni Kmečki praznik. Pripravili bomo tudi blagoslov traktorjev, kmečke igre, prikaz strojne mehanizacije in veselico. Predvsem pa bo to priložnost, da se kmetje podružijo in sprostijo. Trudimo se, da bi mladim čim bolj približali kmetijstvo. Pri čemer (me) opogumlja, da nas je še vedno nekaj (mladih) kmetov in podeželanov, ki živimo z naravo. To pa je tudi znak, da je zdrava kmečka pamet še vedno doma po naših vaseh.«