Maturanc 
brez duše

Zadovoljstvo s prejšnji četrtek preživetim maturantskim plesom nikakor ni sorazmerno z vložkom. Prav nasprotno. Ampak najprej o vložku: za karte 180 evrov, še nekaj sto evrov za obleke in čevlje, čeprav smo kupovali po manj prestižnih (neemporiumskih) internacionalkah in strgali po domačih omarah. Veliko.

In o zadovoljstvu: ples je bil organiziran na Gospodarskem razstavišču, ki je, kakor pove že ime, namenjen razstavljanju, vendar pralnih strojev, gojzerjev, zidakov, jaht ali štrikanih puloverjev, nikakor pa ne otrok in njihovih sorodnikov. Organizatorji, v našem primeru Plesna šola Urška, so v velikanski prostor, ki je še najbolj spominjal na letališki hangar, postavili gasilske mize in stole, na balkon naštimali en terasa bend, doli, na osrednjo ploščad, na kateri so se drug za drugim predstavljali razredi, pa dali voditelja, Slona in Sadeža, ki sta bila edini svetli točki večera, a menda sta na vseh maturantskih identična. Med vrsticami sta povedala vse to, kar pišem v tej kolumni, le da smo se še smejali zraven. Hrane, za katero je bila vrsta kot po vsaki svetovni vojni, ne bom ocenjeval, če je meso pusto in ne uporabljaš začimb, je pač za vse okuse. Pijača je bila za doplačati, tudi brezalkoholna (3 evre pol litra radenske).

Kar smo pogrešali, poleg prijetnejšega ambienta – za 45 evrov na glavo bi si menda zaslužili vsaj preddverje Cankarjevega doma –, je bilo vsaj malo slavnostno in hkrati čustveno vzdušje. Matura je menda nekakšno sprejetje v odraslost, začetek življenja ne več zgolj s pravicami, ampak vedno več dolžnostmi in odgovornostmi. Tega momenta ob prisilno odtancanih četvorki in valčku pač ni bilo čutiti.

Odrasli si bomo maturantski ples zapomnili kot predrago prireditev, ki je bila sama sebi namen pa, tudi po zaslugi neprimernega okolja, povsem brez duše, brez enega samega presežka, maturanti pa najbrž po samo njim namenjenem after partyju. No ja, če se ga kaj spomnijo ...

Pa še en stranski učinek je, ki me spominja na mojo mladost, ko sem naveličan, da imam rojstni dan pozimi, naredil fešto z uradno rojstnodnevno torto sredi poletja in se tudi že takrat počutil leto starejšega: po maturancu so mulci in mulke jadrno popustili pri učenju, vse jim je dol padlo, kot da je že vsega konec. Pa je najhujše še pred njimi. In pred nami ...