»Pravzaprav sem že dlje imel v mislih tako razstavo. Menim, da je smiselno, da pokažemo, kaj se skriva po omarah v cerkvah. Predmete sem nabral po podružničnih cerkvah, v župnijski cerkvi Trebnje in samostanu šolskih sester v Trebnjem,« nam pove domačin Tadej Strniša, ki je najbolj zaslužen za to, da je bila minuli teden v Trebnjem, v tamkajšnjem kulturnem domu, na ogled razstava Zakladi naših cerkva. Galerija Družina jim je odstopila stojala za mašne plašče, vitrino je okrasila Klekljarska skupina Žnurce, Tadeju pa so pomagali Antonija in Štefan Pekolj, Pavle Rot in Rok Gašparac. Bilo je kaj videti: od mašnih plaščev, prtov, svečnikov, oltarnih križev, mašnih knjig, kelihov do drugega liturgičnega posodja iz župnijske cerkve Marijinega Vnebovzetja, 12 podružnic ter kapele samostana Šolskih sester ter kapele v župnišču. Skupaj kar 133 predmetov. Razstavi na pot je domači župnik Jože Pibernik podelil blagoslov, po razstavi pa je vodil Strniša. »Odziv je zelo dober, še boljši, kot smo pričakovali. Največ je bilo ljudi, ki so prišli po mašah v bližnji cerkvi,« je bil vesel obiska.
Razlogov, da imajo v župniji med bogoslužnimi predmeti tako malo zares starih stvari, je več. Posodje je bilo večinoma odneseno leta 1526 kot davek za potrebe vzdrževanja obrambe pred Turki. Dve leti pozneje so okolico Trebnjega hudo razdejali Turki, nam pove Strniša. Janez Vajkard Valvasor poroča, da so uničili vse, in nedvomno se je tedaj izgubila prenekatera cerkvena umetnina. Ljudem je bil še vedno živo pred očmi veliki potres, ki je leta 1511 prizadel območje današnje Slovenije, štiri leta pozneje pa so doživeli še vsesplošni kmečki upor, ki ga je oblast krvavo zatrla. Težki časi so kar klicali k reformam tako v gospodarskem kot verskem smislu.
Tadej Strniša doživeto govori o razstavi in vseh zbranih eksponatih.
Dragoceni plašči so stari od 350 do 400 let.
V kratkem je tudi župnijo Trebnje doseglo protestantsko gibanje (poleg luteranstva tudi prekrščevalstvo in šiftarstvo, ki je zagovarjalo enakost med ljudmi) in v želji po prenovi življenja je iz cerkva najverjetneje izginilo še zadnje dragoceno okrasje. Župnija (Marijinega vnebovzetja) v Trebnjem je prvič izpričana v pisnih virih leta 1163, ko je bil omenjen župnik Ruotardo de Treuen, ki je sodeloval pri duhovniškem zboru v Škrljevem.
Modra ni bila dovoljena
Sprehod po razstavi začnemo sredi druge svetovne vojne. »Tole je vojaški oltarček, ki so ga imeli Italijani, v Trebnjem je bila med drugo svetovno vojno nameščena velika vojaška posadka. Imeli so svojega duhovnika, kurata, ta pa tudi oltarček, izdelan leta 1940 ali 1941, ki ga je pustil v Trebnjem, tu sta še mašni plašč in kelih,« izvemo od Tadeja, ki nas popelje naprej do mašnih plaščev. »Tole so mašni plašči, stari med 350 in 400 leti, gre za laneno-svileni brokat, kar pomeni vrsto brokatne tkanine, ki je tkana iz mešanice lana in svile. Vsi ti mašni plašči so iz župnije Trebnje, modri pa je iz Šentlovrenca, izposodili smo si ga prav zaradi barve. Gre za plašč v barvi, ki ni bila dovoljena. So pa bile izjeme, da je župnik takega nosil na mašah v čast Mariji, pa še to v Španiji in deželah pod špansko krono,« je Tadej opisal zasedbo razstavljenih plaščev: 19 jih je bilo na ogled, ob njih pa še dalmatika in dva večernična plašča. »Dalmatika, ime izvira iz Dalmacije, je oblačilo, ki ga pri maši in drugih bogoslužnih zadevah nosi diakon, praviloma pa gre za bolj slovesne dogodke,« pojasni Tadej.
Italijani so v Trebnjem pustili oltarček.
V Novi slogi so vezli mašne plašče.
Beli plašč
Med mašnimi plašči velja omeniti še bel Marijin plašč, ki ga je oblikoval duhovnik in umetnik Stane Kregar, komplet vijoličnih paramentov sta okoli leta 1930 oblikovala Helena in Ivan Vurnik, svileno blago pa so s kovinsko nitjo izvezle šolske sestre v Ljubljani. Mašna oblačila so svojčas vezli v podjetju Nova sloga.
Razstavili so številne bogoslužne knjige.
»Tukaj so vrčki za vino in vodo, ki jih duhovnik uporablja pri maši, izdelani so iz stekla, ker je tega najlažje jih čistiti in vzdrževati. Tu vidimo še tri kositrne pladnje za umivanje rok, eden je medeninast, na ogled je tudi obhajilna patena. Razstavili smo kropila za blagoslovljeno vodo, kadilnice, videli smo tudi zvonček in ragljo, tolkalo, ki se uporablja pri obredih velikega tedna, ko se ne zvoni. V vitrini so kelihi, večina je iz bakra in medenine, vsi so pozlačeni, dva sta srebrna, najstarejši je star 400 let, izvira iz kapele Gradu Trebnje,« nadaljuje naš gostitelj.
Vse do uvedbe novih določb 2. vatikanskega koncila je bil za maševanje nujen posvečen ali blagoslovljen oltar, v katerega so bile položene relikvije ali vsaj posvečena kamnita plošča z vdolbino, ki vsebuje relikvije. Ta je morala biti dovolj velika, da sta bila nanjo lahko položena hostija in večji del keliha ter ciborija. Najstarejši prenosni oltarji se pojavijo že v 8. stoletju, pogosti pa so postali v času cesarja Karla Velikega. Plemenitaši so jih uporabljali na potovanjih, lovu in vojnah. Ti oltarji so bili navadno izdelani v obliki skrinjice, lesene ali kovinske in pokrite s kamnito ploščo, v kateri so bile shranjene relikvije, enega teh so razstavili tudi v Trebnjem.
V metelčici
V Trebnjem so predstavili tudi bogoslužne knjige. Liturgična knjiga je knjiga z rubrikami (navodili, pogosto tiskanimi rdeče) in besedili za bogoslužje. Zahodni (latinski) liturgični red se opira na zgodnje krščanske spise iz 1.–4. stoletja; sprva so se knjige prepisovale, od 15. stoletja pa tiskale. Rimski misal je mašna knjiga za celo liturgično leto. Lekcionar vsebuje evangelije, berila, psalme in aleluje ter je izdan v več zvezkih; posebej obstaja evangeliarij. Rimski pontifikal vsebuje obrede, ki jih opravlja škof (npr. birma, posvetitve), in je po 2. vatikanskem koncilu izšel prenovljen. Rimski obrednik zajema obrede, ki jih opravlja duhovnik ali diakon (zakramenti, blagoslovi, pogreb). Obrednik dopolnjuje cerkveni molitvenik z molitvami, litanijami in pobožnostmi.
Svečniki in križi iz cerkva župnije Trebnje
Če ne bi bilo Turkov, bi se ohranilo več predmetov.
Smiselno je pokazati, kaj se skriva po omarah v cerkvah.
»Mašne knjige so bile včasih napisane v latinščini, nekaj je še takih, ki imajo lesene platnice. Večina je v usnjeni vezavi, ohranjene so usnjene zaponke,« pove Strniša, ki opozarja tudi na vse spremembe tako videza (bogate barvne litografije) kot zapisov. Med bogoslužnimi knjigami nas opozori na dva obrednika. Prvi nosi naslov Red procesije s svetim Zakramentom za uporabo župnijske cerkve v Trebnjem, 1769. Obrednik je napisal Gregor Kramer, najverjetneje menih v Stični. Gre za knjigo usnjene vezave s kartonskimi platnicami. Vsebuje red procesije na Telovo, lavretanske litanije z molitvami in antifonami, zahvalno pesem z verzikli, dve molitvi na čast sv. Janezu Nepomuku in blagoslov zelišč na praznik Marijinega vnebovzetja, pisan je bil v dolenjskem narečju. Drugi je Rokopisni obrednik, nastal je med letoma 1825 in 1833. Gre za delo v papirni vezavi oz. rokopis na šestih listih, z vlepljenimi petimi listi z bakroreznimi in ročno koloriranimi podobami Marije Pomočnice ter štirih evangelistov. Vsebuje tudi zahvalno pesem z verzikli, obred vstajenske procesije ter red procesije na Telovo, napisan pa je v metelčici, ki je bila v uporabi na Dolenjskem. Šlo je za slovensko pisavo, ki jo je izumil Franc Serafin Metelko. V rabi je bila med letoma 1825 in 1833.
Bogata zgodovina se skriva v slovenskih cerkvah.
Dragocena obrednika iz 18. in 19. stoletja
Rokopisni obrednik je napisan v metelčici, slovenski pisavi, ki jo je izumil Franc Serafin Metelko, in je bila v uporabi na Dolenjskem.
Obiskovalci so si v Trebnjem ogledali tudi svečnike, oltarne križe in prte, eden od njih je na začetku 20. stoletja prišel iz Nemčije, poslal ga je rojak za cerkev na Škovcu, za dva oltarja, posvečena Mariji in Jožefu.
19 mašnih plaščev je bilo na ogled, ob njih pa še dalmatika in dva večernična plašča.
