VOJNIK – V življenju se pogosto zgodi, da težavni dogodki težko sesuvajo živega človeka drug za drugim ter da se stvari občasno začnejo odvijati povsem drugače, kot je bilo pričakovati. V primeru družin Tepež in Grad iz Runtol pri Vojniku so še vedno živi dogodki iz lanskega decembra in minulega leta nasploh, ko je začela naglo ugašati življenjska črta 70-letnega Antona Tepeža. Temu so konec julija ugotovili raka, kot pravi njegova vdova Zinka Tepež: »Ugotovili so, da sploh ne bo možno zdravljenje, ampak samo čakanje. To se je končalo konec novembra.« Takrat je umrl njen življenjski sopotnik in moški, čigar pogled uzremo ob vstopu v družinski lokal ob Šmartinskem jezeru; na šanku je še njegova slika s črnim, žalnim trakom. Vdova nas pričaka v črnini, njena sestra Branka pa z opisom neverjetnih dogodkov, ki jih je družina razkrila v žalosti.
Odkritje v totenkamri
Anton je umrl zadnji novembrski dan, drugi dan decembra pa je bil predviden pokop. Kremirali so ga in v grobu na vojniškem pokopališču naj bi se pridružil rajnki tašči Tereziji, ki je umrla pred osmimi leti in tam počiva v žari. Pokojnikova svakinja Branka je na dan pokopa do groba prišla okoli pol enajste: »Odšla sem prižgat svečo mami in videla odprt grob, ko pa sem prišla do njega, v njem nikjer nisem videla mamičine žare.« Ostala je zgolj okrogla sled v grobu, ki je pričala, da je bila tam Terezijina žara. Branka pravi, da je sprva mislila, da je žara kje v vežici, istočasno pa je pomislila, da jo je kdo ukradel: »Jaz sem samo molila, da se bo mamica vrnila,« pove, kaj ji je rojilo po glavi, ko je hodila od praznega groba do vežice s svojci.
Žare tudi v vežici niso našli, takrat so že pripeljali Antonovo žaro in Zinka je obsedela ob posodi s prahom svojega moža, preostala žlahta pa je začela mrzlično iskati Terezijino žaro. Potem ko so nekaj časa že iskali žaro, naj bi k njim pristopil Tadej Primožič iz Pogrebne službe Primožič, ki je skrbela za Antonov odhod na zadnji počitek, ter jim povedal, da je mamino žaro shranil v pomožno skladišče. »Starejši Primožič jo je dal v staro totenkamro, kjer imajo lopate in samokolnice. Mama je bila med lopatami in smetmi, v veliki, polepljeni kartonasti škatli,« pravi Branka. »Zinki ni takoj preklopilo, ker je bila v žalosti za možem, mene pa je takoj pogrelo.«
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Klofuta za 166 evrov
