Med Vivaldijem in The Rolling Stones

Prebivalci Vipavske doline Jasmino Rojc že uvrščajo med svoje ter pomembnejše vipavske slikarke. Jasmina si je že kot rosna osnovnošolka predstavljala, da bo šla nekoč študirat slikarstvo, še več, da bo študirala v Benetkah in da bo upodabljala cvetoča polja. Želja se ji je naposled uresničila. Po likovni gimnaziji v Novi Gorici je bila izbrana na beneško Akademijo lepih umetnosti (Accademia di Belle Arti). Cvetočih polj seveda ni bilo med vsemi tistimi kanali, bile pa so stopnice. Pod vodstvom prvega mentorja Carla di Racce so jo prav stopnišča posebno privabljala. Nič čudnega, v Benetkah je vendarle več kot 400 stopničastih mostišč in zato kolikor hočete različnih stopnišč. Veliko jih je poslikala in prelevila v umetniško delo.

»Zato pa smo na svetu umetniki, da lahko ljudem predočimo tudi tiste globlje in nevidne plasti življenja ter realnosti,« je dejala rojena slikarka.

V ozadju je vzplamtela namreč tista globlja in simbolna vsebina Benetk, ki magistrico slikarstva iz Zalošč še vedno tako navdušujejo in ki je, kot pravi Rojčeva, cilj vsakršnega umetniškega dela. Ko je prišla pod okrilje drugega mentorja Igorja Lecica, je postala še tankočutna krajinarka in opazovalka vsega, kar ji je najbližje. Njene Vipavske doline in Krasa. Nič čudnega, da je v njenem ateljeju, ki je v objektu, kjer je živel nekoč veliki slikarski mojster Jožef Tominc, ta hip v nastajanju prav slika (abstraktne krajine), v katero poskuša ujeti tople barve značilnega ruja.

Nič čudnega, da je čuječa raziskovalka vsega tistega, kar se skriva pod realizmom, našla moč slikarskega izražanja tudi s pomočjo glasbe, zvokov in različnih tonov. Tako je nastala ena njenih najbolj znanih stvaritev Rolling Flowers, razstavljena v beneški galeriji Magazzino del sale 3, kombinacija ozadja, ki ji ga je pričaral klasični in premišljeni Antonio Vivaldi, ter ospredja, za kar je poskrbela skupina The Rolling Stones. Na lepem je nastala tudi privlačna povezava med staro in novo umetnostjo. Njena slika z naslovom Vetrovnica je bila med tisočimi študenti vseh italijanskih slikarskih akademij razstavljena v ožjem izboru 40 mojstrovin na razstavi Premio Nazionale delle Arti v Bariju. Izjemno dinamična slika je nastala na hodniku akademije. Izbrala je olje, čopič, lopatico, svoje roke in v pičlih 20 minutah na mogočnem (2 krat 3 metre velikem) platnu ustvarila abstraktno mega razglednico v jesensko-zimskih barvah. Za leto 2020 je Rojčeva dodala v svoj opus še koledar moških in ženskih aktov. »Prikazati sem poskušala moškega in žensko, kakršna pač sta. Gola, brez maske,« poudarja 31-letna umetnica. S svojim koledarjem trinajstih aktov se je predstavila tudi na nedavnem prvem slovenskem sejmu avtorskih koledarjev v Ljubljani. Če je namreč osvojila že Vipavsko dolino in Benetke, je naslednja v vrsti Ljubljana. Njen koledar je bil odlično sprejet, a ne bo lahko. Skok na drugo stran Nanosa je pogosto težavnejši od prodora do Benetk.