Mi gremo pa na dopust

Sobota popoldne je. Urejene so še zadnje obveznosti in pade dokončna odločitev, jutri zjutraj lahko odrinemo proti morju. Zdaj, septembra, ko je seno pokošeno in spravljeno, ko soncu pojemajo moči in se konji lahko ves dan po mili volji pasejo. Na hitrico torej zmečem nekaj obleke v potovalko, pripravim brisače, kopalke in preostale potrebne drobnarije. Našo štiričlansko družino čaka štiri, pet dni poležavanja pod borovci. Odločitev v zadnjem trenutku, kako preprosto in spontano, boste dejali. A kdo bo poskrbel za konje?

Konjarski dopust je logistični podvig

Dopust konjarjev je pravzaprav zahteven logistični podvig. Načrtovanje se začne že spomladi, ko se izdeluje plan pripustov in ujahovanj. Okvirni datum odhoda mora biti po tem, ko posušimo seno, pospravimo ječmen, slamo in drugo košnjo lucerne. Nato ta datum preverimo pri zaupanja vredni osebi, ki bo skrbela za 15 konj, nekaj več kot 10 kuncev, 40 golobov, tri pse in dve papigi. Mislite, da je preprosto najti nekoga, ki mu boš lahko zaupal ključe stanovanja in bo znal in želel skrbeti (beri: kidati) za 15 konj? Pa da se bo dobro razumel z jazbečarjem, dobermanko in avstralsko govedarko? Pomislite še enkrat.

Žrebetom pasto proti zajedavcem

Štirinajst dni pred okvirno zastavljenim datumom odhoda izvedemo preventivno obdobno zdravljenje pri kuncih in golobih. Žrebetom damo paste proti zajedavcem, držimo pesti, da so vse pripuščene kobile breje, in smo na zvezi z lastniki konj, ki so pri nas na ujahovanju, da zagotovo pridejo ponje še pred našim odhodom. Preveriti in nakupiti moramo zalogo hrane za pse, kunce, golobe in papagaje, pa tudi konje, pripraviti dovolj bal krme in slame v priročno skladišče, da se oskrbnik ne ubada še s plezanjem po svislih in si, bognedaj, še kaj napravi. Dogovoriti se moramo tudi s sosedom, da med našo odsotnostjo enkrat odpelje gnoj (kidamo kar na prikolico) na svoje kompostišče, ker iz 10 boksov in ene odprte štalce prikolico napolniš v treh dneh. Spisati moramo tabelo hranjenja za vse, male in velike živali, oskrbnika opozoriti na posebne navade psov in konj (kdo je s kom v kateri čredi, kdo koga ne mara in kdo si zna sam odpreti vrata) ter pripraviti seznam telefonskih številk, ki bi mu lahko prišle prav (sosed, veterinarja za velike in male živali, lastniki konj na penzionu ...).

Za štiri, pet dni

O tem, kako najti apartma, ko te ponudniki namestitev po izraženi želji, da bi ga v polni sezoni najel za kake štiri, pet dni (ampak točnega datuma pa še ne vemo), gladko ignorirajo, ne bom sploh razpredala. Ker sva oba z Gorazdom v službi, se moramo uskladiti z zamenjavami tudi tam. A kjer je volja, je tudi pot. Smo namreč družina, ki drži skupaj, dela skupaj, se zabava skupaj, navajeni smo preživljati dobre in hude trenutke skupaj. Smo pa tudi... majčkeno posebni, priznam. Četrti dan dopusta, ko nas že vse boli od poležavanja in tarnamo, kaj neki počno naše živalce doma, sledi (težko pričakovana) očetova izjava: »Pa vi niste normalni ... Mi nismo za nikamor ... Pakirajte, gremo domov!«

P. S.

Brez oskrbnika Bineta je naš dopust neizvedljiv. Pa tudi brez mame oziroma moje tašče, ki od jutra do večera za štedilnikom skrbi, da Bine ne omaga pod težo samokolnic sena, slame in seveda tudi konjskega gnoja.

Hvala obema.