Mila

»Sem učiteljca na osnovni šoli. Vsakodnevno srečujem deklico, ki je neverjetno lepega vedenja. Ni dneva, da me ob srečanju ne pozdravi, povpraša, kako sem, zaželi dober tek, ko nam v kabinet prinese skledo sadja. Ni človeka na šoli, da se ne čudi njenemu lepemu vedenju.«

Tako mi piše učiteljica o njihovi šolarki Mili. Ki bi bila lahko za zgled marsikateremu »nadarjenemu, a nadutemu učencu, ki se mu zjutraj ob srečanju s sošolci ali učitelji niti pozdraviti ne ljubi, kaj šele kaj narediti«. In bržkone je deklica lahko tudi zgled marsikateremu odraslemu. Ima neizmeren dar, njena vedrina, poštenost in iskrenost so nalezljive. In milina. Zagotovo ni naključje, da so ji starši podarili ime Mila. Deklica sicer ni nadarjena, je pa vztrajna, in ob učni pomoči ji gre dobro v šoli. Doma ima še tri brate, zdaj že srednješolce, in mamo. Očeta žal ni več.

Mati, ki še ni dopolnila 40 let, je ostala sama z otroki. Svoj čas je bila vrtnarica, delo je opravljala z veliko ljubeznijo in predanostjo, saj je narava smisel njenega življenja. Redno je tudi pomagala po sosednjih kmetijah, da je življenje v šestčlanski družini teklo znosneje. Potem je mož hudo zbolel, pustila je službo in dodatno delo, da je lahko negovala na smrt bolnega sopotnika. Vse do odhoda – v drugo življenje.

»Nekoč je bila mati tudi naša učenka. A usoda se je z njo poigrala že davno. Očeta in mamo je izgubila zelo hitro, živela je pri babici. (Pre)zgodaj je imela fanta, ki je za šolanje ni preveč spodbujal. Bila je nadarjena učenka. Takrat se je nadarjenost merila v preskoku razreda. Rekli smo, da je 'akceleriral'. Takih ni bilo veliko, bila pa je med tistimi, ki so to bili in zmogli.«

A kot rečeno, usoda izbira svoja pota. Rano materinstvo s štirimi otroki, ki jih je, ob vsem trpljenju, vzgojila v krasne osebe, ni bilo nikoli preprosto. Zdaj, po smrti moža, je še težje. Družino zelo bremenijo dolgovi. Zato v šoli, na pobudo razredničarke in učiteljice, zbirajo

prispevke, predvsem za šolske potrebščine, šolo v naravi ipd,, in starši kakor tudi učenci so se odzvali ganljivo. Ena mama je tako prevzela plačevanje malice za vse leto. Vendar pomoč potrebujejo vsi družinski člani. »Težava« je ta, da mamica noče, bolje rečeno ne zna ali ne zmore prositi za pomoč. Saj veste, revščina je obraz, ki se ne kaže smejočim ljudem.

Razredničarka mi pove, da je videla že marsikaj, vendar takega uboštva pa še resnično ne. Drobcev, ki bi orisali resnično nevzdržnost njihovega življenja, zaradi ranljive družine in sovaščanov (!) ni želela razkriti. »Skoraj nemogoče je verjeti, da se tudi z nič da preživeti. A živijo. Prosim vas, pomagajmo jim,« sklene pretresljivo pismo učiteljica.

Spoštovane bralke, cenjeni bralci.

Res je, da sem vas že pred mesecem dni prosila za pomoč gospe Veri, in odzvali ste se mnogoštevilno, kot vedno doslej. Ponovno smo dokazali, da si znamo Slovenke in Slovenci, ko nastopijo elementarne stiske, resnično pomagati. Dovolite mi, da vas danes, v imenu deklice Mile, njenih treh bratov in mamice, znova prosim: pomagajmo štirim otrokom, ki bi iz svojih življenj resnično radi nekaj naredili.

Hvala učiteljici za pismo, hvala tudi razredničarki, ki zna prisluhniti svojim učencem.

P. S.: Če lahko pomagate, vas prosim, da svoja dragocena nakazila namenite prek plačilnega naloga UPN/SEPA:
Prejemnik: ZPM Lj. Moste, Proletarska 1, Ljubljana.
Koda namena: CHAR.
Namen: Dobrodelnost – pomoč Mili.
IBAN: SI56 3300 0000 1303 865.
BIC: HAABSI22.
Referenca: SI 00 117.