
Galerija

Ministrstvo za zdravje je v ponedeljek javno razpravo, ki bo trajala do 28. julija, poslalo predlog sprememb zakona o zdravniški službi, s katerim želi okrepiti privlačnost specializacij iz družinske in urgentne medicine ter hkrati utrditi javno zdravstveno mrežo. Osrednji poudarek predloga je spodbuda za prehod iz urgentne v družinsko medicino in poenostavitev upravljanja zdravniških specializacij.
Predlog predvideva, da bi lahko specialisti urgentne medicine z vsaj 15 leti izkušenj, ki se odločijo za drugo specializacijo iz družinske medicine, med usposabljanjem obdržali višjo plačo, in ne zgolj plače specializanta. Ključni pogoj je, da bi vsaj 20 odstotkov svojega delovnega časa še vedno opravljali delo na urgenci.
Na ministrstvu verjamejo, da bi to povečalo privlačnost urgentne medicine za mlade zdravnike, hkrati pa bi sistemsko spodbudili več zdravnikov k prehodu v družinsko medicino – eno najbolj kadrovsko podhranjenih področij v javnem zdravstvu.
Novela uvaja tudi možnost dodatnih razpisov zdravniških specializacij, kadar zanimanje presega razpisana mesta. Odločitev o dodatnem razpisu bi sprejel minister, Zdravniški zbornici pa bi bilo naloženo, da ga izvede.
Spremembe predvidevajo tudi prenos pristojnosti za sprejem nekaterih pravilnikov (o specializacijah, licencah in posebnih znanjih) z Zdravniške zbornice na ministrstvo. Cilj je skrajšati dolgotrajne postopke in omogočiti hitrejše odzivanje na spremembe v sistemu, ob ohranitvi posvetovalne vloge zbornice.
Zakon bo natančneje določal, kaj lahko opravlja zdravnik z osnovno licenco – ta bo smel samostojno delati le v urgentni medicini, če je ustrezno usposobljen v okviru pripravništva.
Pomembna novost je tudi zahteva, da se mora izbrani specializant zaposliti pri izvajalcu v okviru javne zdravstvene mreže. Po trenutni ureditvi lahko specializant dela tudi pri zasebniku, ki ima pooblastilo za izvajanje specializacije. Po novem to ne bi bilo več mogoče, saj gre za razpis za potrebe javnega sistema.
Ministrstvo poudarja, da je namen sprememb krepitev stabilnosti, kadrovske vzdržnosti in kakovosti v javnem zdravstvu, zlasti na področjih, ki jih najbolj pesti pomanjkanje zdravnikov.